Miles Davis, Nico, Sigur Ros, Laraaji – to so le nekatera imena iz glasbenega sveta, za katera slikar Herman Gvardjančič (1943) pravi, da so ga skozi čas navdihovala pri njegovem delu, vse od 90. let naprej pa pod vtisom glasbe posameznih izvajalcev ustvarja tudi posebne likovne cikle. Zadnji med njimi je Atomos, s katerim se zdaj predstavlja v galeriji Equrna; ta med drugim ponuja tudi serijo njegovih risb na velikih platnih, ki so nastale ob poslušanju istoimenskega ambientalnega albuma belgijske zasedbe A Winged Victory for the Sullen. »V ateljeju zadnje čase poslušam skoraj samo to,« se nasmehne. »Dobra glasba deluje name kot nekakšna droga, potopim se vanjo in me popolnoma prevzame, skozi mene se preliva v sliko in nazaj.«
Slika te drži kot hudič
To sicer ne pomeni, da so te podobe neposredno vezane na glasbo, zato za njihovo razumevanje ni potrebno poznavanje kakršne koli partiture. »Za opazovalca ni pomembno, kaj sem poslušal med slikanjem, sam pa seveda ob posameznih delih natančno čutim, ob kakšni atmosferi so nastajala,« je jasen Gvardjančič, ki poudarja, da mu glasba ogromno pomeni in da bi brez nje težko živel. »V mladosti sem tehtal med glasbo in slikarstvom, kajti to sta bili moji ljubezni že od nekdaj. Za študij glasbe pa nisem imel finančnih možnosti in tako sem se posvetil likovni umetnosti,« pojasni večkrat nagrajeni umetnik. »A glasba je vseskozi ostajala del mene in še zdaj včasih pomislim, da bi bil morda srečnejši, če bi se takrat odločil zanjo,« se smeji. »Kajti z izvajanjem glasbe je veliko veselja, slikanje pa je lahko včasih zares naporno; slika te namreč drži kot hudič – ti delaš sliko, ona pa tebe. To je nekakšen dvoboj, ki je daleč od lagodne zabave.«
Čeprav ga glasba nenehno spremlja, pa to nikakor ne pomeni, da je vse v njegovih slikah povezano z njo. »Name so vselej močno vplivale tudi politične in družbene tematike; še danes se recimo kdaj močno razburim ob nemarnem odnosu človeka do okolja. So stvari, ki človeka preprosto razjezijo.«
Resnica je v delu samem
V začetku 80. let je tako med drugim ustvaril tako imenovane Risbe protesta, zelo znan pa je tudi ciklus Hiša samomorilke Silve, ki je nastal pod vtisom resnične človeške tragedije. »Primer te ženske, ki je najprej ubila svoje otroke, potem pa še sebe, me je takrat tako globoko pretresel, da sem vrsto let komajda živel z mislijo na to tragedijo,« prizna. »Še danes se tega nerad spominjam.«
Središče njegove umetnosti pa ostaja on sam. »Toda nikakor ne v nekem egocentričnem smislu,« opozori. »Gre pač za to, da je resnica slike navsezadnje v sliki sami, ne pa v izbiri motiva ali izviru navdiha. Krajina, ki jo ponuja slikarski artefakt, nastane v meni in ni posnetek konkretne pokrajine, kakor tudi ne ilustracija kakega dogodka ali glasbe, to je manifestacija moje osebnosti in umetniške eksistence. Ta krajina sem jaz,« razloži. »Seveda lahko v okolju dobiš navdih, toda vtis, ki ga nosiš v sebi, je treba nato obdelati in mu poiskati umetniško uresničenje, kar ni vedno lahko. Tako se mi tudi po petdesetih letih slikanja še vedno zgodijo nesrečni, izgubljeni dnevi, ko preprosto ne najdeš prave poti, pravega načina. Veš, da bi moral dati nekaj iz sebe, pa ne gre.«
