Blaž Kemperle in Alan Lužar sta skupaj v kvartetu igrala že na ljubljanskem konservatoriju, prvi je potem odšel na študij v Köln, drugi na Dunaj. A že kot dijaka sta se zaobljubila, da bosta vedno igrala skupaj in da bo njun kvartet nekoč nadvse uspešen. Mladostniške sanje so se uresničile, igrata v prodornem Kvartetu saksofonov SIGNUM, v katerem sta še Nemec Erik Nestler in Italijan Guerino Bellarosa.
Med vzhajajočimi zvezdami
»V Kölnu sem ravno tako igral v kvartetu, imeli smo visoke ambicije, vadili smo večkrat na teden. To je bil predhodnik sedanjega kvarteta, Alan se nam je pridružil leta 2009,« pripoveduje Kemperle. Ambiciozno so vadili še naprej, šli tudi v uk h godalnemu kvartetu Quatuor Ebene, Artemis Quartettu, violinistu Gaborju Takács-Nagyju, nato pa z muzikalnostjo začeli osvajati koncertne odre.
Lužar pravi, da se je prvi mednarodni prodor zgodil po zmagi na tekmovanju komornih skupin v Veroni. Dobili so koncert v Sankt Peterburgu, sledilo je povabilo v Carnegie Hall v New York. Drugi prodor je bil, ko jih je kölnska filharmonija predlagala za koncertni cikel Rising Stars v sezoni 2014/2015, s tem pa so debitirali v 20 največjih dvoranah po Evropi.
Pa niso bili le debiji, koncertom so sledila ponovna povabila. Lužar je zaupal recept: veliko dela, predanosti, tudi odrekanja, ljubezen do glasbe ter visoko postavljena letvica. »Tudi na drugih področjih se da premikati meje, če je zadaj kakovost, ljubezen in morda tudi kanček sreče, da si na pravem mestu ob pravem času. Treba je imeti tudi določeno predrznost, da hočeš med najboljše, in iskreno željo, da glasbo deliš ljudem, svetu,« meni Lužar. Zato so cikel Rising Stars, v katerem doslej še ni nastopil saksofonski kvartet, videli kot edinstveno priložnost.
Danes imajo svojega menedžerja, Franca Panozza, ki ima pod svojim okriljem kar nekaj eminentnih glasbenikov, recimo pianista Grigorija Sokolova, Arcadija Volodosa, dirigenta Tona Koopmana, Trio Čajkovski. Ker je sam pristopil do njih, je bilo to zanje veliko priznanje. A še enkrat poudarjata: agent lahko uredi koncert enkrat, umetniško izkazati pa se morajo sami.
Inštrument 21. stoletja
Blaž Kemperle pravi: »Saksofon še ne obstaja 200 let. Verjetno so izkušnje z njim v klasični glasbi iz drugih obdobij slabe, in še vedno nekateri menijo, da se ga lahko igra samo na glas, da nima čistega tona. Debussy je recimo dobil nalogo, da napiše koncert za saksofon, pa je na koncu napisal Rapsodijo za orkester in saksofon, in še tam je saksofon le napol solo inštrument. Ljudje niso verjeli vanj, sploh ko še ni bil tehnično tako izpopolnjen, kot je danes. Niso niti vedeli, če bo inštrument sploh preživel.«
Drugače njihov repertoar obsega tako zgodnja obdobja kot sodobno glasbo. Ko so nedavno že drugič igrali na salzburškem Mozarteumu, so umetniškega vodjo uglednega Hagen kvarteta Clementsa Hagna navdušili s Haydnom; zdi se mu, da Haydnov kvartet, ki ga bomo slišali tudi na prihajajočem koncertu v Ljubljani, prek saksofonov še bolje funkcionira kot prek godal. »Marsikaj očitno funkcionira, treba je biti le odprt. Na plan mora ta naša predanost, naša vera v inštrument,« je prepričan Kemperle.
Ko igrajo skladbe iz starejših obdobij, si pomagajo s priredbami; pogosto jih pišejo sami, za bolj kompleksna dela pa koga najamejo. Slike z razstave Musgorskega jim je priredil ugledni nemški aranžer Andreas N. Tarkmann. Lužar pojasnjuje: »Pravzaprav vsak aranžma, ki ga dobimo, na koncu še sami malce predelamo. Pri tem seveda nočemo skladbo oskruniti, želimo pa, da zveni moderno.«
Kar nekaj skladb je že napisanih posebej za njihov kvartet oziroma za tak sestav, recimo Georg Friedrich Haas je leta 2014 napisal kvartet, ki so ga potem krstili v ciklu Rising Stars. Kmalu dobijo v roke dobijo tudi koncert za kvartet in simfonični orkester. Vendar neradi igrajo kar vse povprek. »Smo odprti, če nam kdo napiše skladbo, je pa tu vedno vprašanje časa in priložnosti. Igramo zato, da z glasbo nekaj dosežemo, ne pristopamo obrtno, koncertni program mora imeti neko izpoved. Ob pravem trenutku igramo torej tudi skladbe, ki so jih napisali za nas. Predvsem pa moramo vsi štirje verjeti vanje, le takrat jih igramo,« še dodaja Lužar.
Leto prestižnih recitalov
Ljubljanski koncert bodo uvedli z Griegovo skladbo Iz Holbergovega časa, sledil bo njihov trenutno najljubši in že omenjen Haydnov kvartet (v h-molu, op. 33, št. 1), prvi del programa pa bodo zaključili s skladbama Šostakoviča, ki ga kot osebnost zelo cenijo. »Morda je ravno v njegovi elegiji srce celotnega koncerta,« poudarja Lužar. Drugi del koncerta se bo iz uglajenosti prelevil v »živalskost«, se šalita; saksofonisti bodo namreč lahko izrazili še drugačna čustva. Med drugim bodo igrali Ligetijevih Šest bagatel in skladbo Štirje za Tango A. Piazzolle, ki je bila napisana za Kronos Quartet, sami pa so jo precej predelali, dodali efekte in svoja telesa.
Letos jih čakajo še številni prestižni recitali v Rimu, Firencah, Hamburgu, Dresdnu, Leipzigu, na Dunaju, v Sankt Peterburgu in Beogradu, igrali bodo tudi z orkestri, med drugim Glassov Koncert za kvartet saksofonov in orkester ter Mintzerjev The Rhythm of the Americas. V kölnski filharmoniji in na festivalu Heidelberška pomlad bodo izvedli izobraževalni družinski koncert SIGNUM4kids. Zelo kmalu bo izšla tudi njihova tretja avtorska plošča.
