Prav tedaj, ko je bil dokončno urbaniziran tudi ta del Bežigrada, so ulico tudi prvič poimenovali. Leta 1928 je dobila ime Baragova ulica, po misijonarju in škofu Frideriku Ireneju Baragi, utemeljitelju knjižnega jezika indijanskih plemen Očipve in Otava. Med drugim seveda, kajti pogosto ga opisujejo tudi kot »enega prvih pionirjev krščanske civilizacije med severnoameriškimi Indijanci«. Brez dvoma pa je bil najpomembnejši slovenski misijonar z začetka 19. stoletja. Rojen je bil na Dolenjskem, kjer je bil njegov oče oskrbnik gradu Miren. Živel je na gradu Moravče, kamor so ga starši poslali v uk k stricu, da bi ga pripravil na šolanje v Ljubljani.
Na Dunaju se je navdušil za vero
Baraga tedaj še ni imel nobene želje po tem, da bi postal duhovnik. Dokončal je gimnazijo, medtem pa živel pri učitelju Juriju Dolinarju. Ko je odšel na študij prava na Dunaj, se je celo zaročil z Dolinarjevo hčerko. Prav na Dunaju se je navdušil nad vero, po diplomi razdrl zaroko, se odpovedal dediščini in šel v semenišče. Novomašnik je bil v ljubljanski stolnici, nato pa je zaslovel kot odličen pridigar in spovednik. Recimo, da je bil preveč vnet, in so ga zato kleriki premeščali čedalje bolj na obrobje Slovenije. Nazadnje se je navdušil za misijonsko delo in odpotoval v Ameriko. Na srečo je o svoji poti in delu nenehno pisal, tako da sta njegova pot in delo v okolici Gornjega in Michiganskega jezera dobro dokumentirana. Prijel se ga je vzdevek »jezerski apostol«. Poleg prispevka k spoznavanju kulture severnoameriških Indijancev gre hkrati za eno prvih del začetka etnologije. Zato ni čudno, da so po njem v Sloveniji poimenovani ulice in trgi, o njem je napisan tudi oratorij in posnet film. Toda leta 1952 Baragovo ime ni bilo več primerno za bežigrajsko ulico in so jo preimenovali v Ravbarjevo. Baraga je svojo ulico ponovno dobil šele leta 1992, ko so njemu v čast prav tako za Bežigradom poimenovali dotedanjo Allendejevo ulico.
Marljivi ustanovitelj vojaških obveščevalcev
Franc Ravbar - Vitez, po katerem se imenuje Ravbarjeva ulica, je bil predvojni revolucionar in komunist, organizator in poveljnik varnostno-obveščevalne službe OF. Rodil se je leta 1913 na Krasu, a je njegova družina po priključitvi ozemlja Italiji emigrirala v Črnuče. V Strojnih tovarnah in livarnah se je učil za železostrugarja, se seznanil z Francem Leskoškom - Luko in kmalu postal sindikalni zaupnik. V povojnih zapisih so ga opisovali kot »marljivega človeka, ki je vedno iskal pravično in resnično besedo«. Kasneje se je zaposlil v Unitasu v Šiški in je sodeloval pri organizaciji partije po ljubljanskih tovarnah. Junija 1940 se je celo osebno srečal s Titom. Z začetkom vojne je bil vse bolj dejaven v vojaški komisiji okrožnega komiteja KPS Ljubljana, junija 1941 je postal poveljnik VOS. Še vedno je bival v Ljubljani, a ne več pri starših, temveč v ilegali, s somišljeniki pa se je v času kosila shajal v gostilnah Fortuna na Bežigradom in Jadran v Šiški. Spomladi 1942 se je odpravil v partizane, a so ga Italijani ujeli. Zaradi ponarejenih dokumentov ga niso prepoznali, temveč so ga poslali v Gonars. Tam je sodeloval v velikem pobegu iz taborišča, ko so zaporniki izkopali rov. Nato so ga poslali delovat na Gorenjsko, kjer je pomagal pri organiziranju varnostno-obveščevalne službe. Januarja 1943 je bil skrit v zemljanki skupaj z nekaj tovariši, ko so jih obkolili Nemci. Legenda pravi, da je bil Ravbar ranjen, a je raje, kot da bi padel v roke Nemcem, aktiviral granato in se ubil. Domačini so ga skupaj s soborci pokopali nad bunkerjem v Srednji vasi v Poljanski dolini. Leta 1951 so ga razglasili za narodnega heroja, njegov spomenik pa stoji tudi v Črnučah.
