Mačkova ulica je med starejšimi Ljubljančani zelo znana, saj so se tam še pred nekaj desetletji urejale vse uradne zadeve, povezane z mestom: na Mačkovi ste dobili potni list in plačali kazni za odvoz avtomobila s pajkom.
Malo Ljubljančanov pa ve, da je to pravzaprav ena najstarejših mestnih ulic, na kateri so stavbe stale tudi že v času, ko je bila v srednjem veku še zunaj mestnega obzidja. Na ulici sta bila ubožnica in gostišče za potnike. Je pa tudi ena od ulic, ki je bila med prvimi uradno poimenovanimi ulicami. Namreč vse do leta 1770 so ulice poimenovali tako, kot so jim rekli domačini. Tistega leta pa so prvič uvedli hišne številke, predvsem zato, da bi prešteli lastnike posesti.
Hišne številke so zapisovali na ulice, kot so jih imenovali domačini, kjer jih ni bilo, so jih dodali. Tako je bila med novimi ulicami tudi Lingarjeva ulica oziroma Lingova gasa, v skladu s tedanjo navado poimenovana po lastniku hiše na ulici. Vlado Valenčič je v svoji knjigi Zgodovina ljubljanskih uličnih imen zapisal, da je bil Simon Lingau »nepomemben ljubljanski meščan, steklar«. O njem se kljub vsemu izve nekaj malega: Simon Lingau je zasteklil mnogo cerkvenih oken, ve se, da je junija 1695 zasteklil okna cerkve svetega Krištofa.
Poročen je bil z Ano, ki je veljala za zelo srborito žensko, vdovo po kiparju Janezu Khumerstainerju, avtorju kipa prvotnega Herkulovega vodnjaka. Ana se je po smrti prvega moža z njegovimi sorodniki zapletla v boj za dediščino, tudi za eno od hiš na ulici, ki je kasneje nosila ime po njenem drugem soprogu. Simon Lingau in njegova Ana sta bila od leta 1689 zapisana kot lastnika hiše na ulici, ne te, za katero je bila sodno bitko, temveč druge. Simon Lingau je umrl leta 1716, hiša je ostala v lasti njegove družine do leta 1731. Ni znano, zakaj so si domačini za poimenovanje ulice izbrali prav njegovo hišo. Kakor koli že – njegovo ime se je kot ulično ime ohranilo še po drugi svetovni vojni.
Cerkveni stavbar z ambicioznim sinom
Leta 1952 so se namreč odločili, da je spomin na steklarja Lingaua zbledel ter so ulico poimenovali po stavbarju Gregorju Mačku. Čeprav so bili v tistih časih mnogi prepričani, da se ulica v resnici imenuje po politiku Ivanu Mačku. V resnici je res nenavadno, da so v najbolj rdečih časih ulico poimenovali po stavbeniku, ki je zgradil stolno cerkev. Gregor Maček se je rodil leta 1664 v Ljubljani v Slapah. Izučil se je za zidarja in kot vajenec pri mojstru Mihaelu Zamrlu začel pomagati pri gradnji stolnice.
Očitno se je izjemno izkazal, saj je po smrti prvega stolničnega zidarja Pavla Jugovca dobil mesto delovodje. Kot zahvalo so mu leta 1711 podelili pravice ljubljanskega meščana in lahko je odprl svojo zidarsko obrt. Od tedaj dalje je bil Maček skoraj uradni cerkveni zidar: vodil je gradnjo semenišča, cerkve na Šmarni gori, dogradil pa je še kupico cerkva v ljubljanski okolici, za nameček pa še ljubljansko mestno hišo, saj je imel dobre poslovne zveze tudi z ljubljanskimi plemiči in meščani. Zanj so cerkveni kronisti zapisali, da je bil »vir izkušenj, razsodnosti in odgovornosti«. Kot rečeno je bil zidar, nikoli se ni šolal za arhitekta, če je verjeti zgodovinskim spisom, pa je bil celo nepismen.
Svojo obrt je po smrti leta 1725 zapustil sinu Gregorju Mačku mlajšemu, ki je bil med Ljubljančani zelo priljubljen kot lastnik vinotoča, a je vseeno nadaljeval očetovo tradicijo izvrstnega baročnega stavbarstva. Pod njegovim vodstvom je zidarsko podjetje postalo največje v Ljubljani in je zaposlovalo 200 zidarjev.
