Cerkova ulica je ulica, ki ne vodi nikamor – v obeh krakih je namreč slepa bežigrajska ulica, ki poteka čez Vojkovo cesto in pelje le do enodružinskih hiš, ki z bujnimi vrtovi stojijo ob ulici. Njihova gradnja se je začela v drugem desetletju 20. stoletja, ko se je Bežigrad širil, in kmalu se je pokazala nuja, da novonastalo ulico tudi poimenujejo.
Najprej so jo poimenovali po politiku
Leta 1933 so za ulico izbrali ime Žerjavova po politiku Gregorju Žerjavu, kar je bilo seveda v skladu s časom in političnim duhom Kraljevine Jugoslavije. Gregor Žerjav je bil namreč vse svoje življenje goreč zagovornik jugoslovanstva, vodil je celo nelegalno organizacijo, ki se je v času monarhije zavzemala za skupno državo jugoslovanskih narodov in lep čas svojega življenja je preživel po zaporih, med drugim tudi na Ljubljanskem gradu. Ko je res nastala jugoslovanska država, je bil cenjen politik, soustanovitelj Jugoslovanske demokratične stranke in trikrat zapored izvoljen v jugoslovanski parlament, bil je tudi jugoslovanski minister za socialo in minister za gozdarstvo in rudarstvo, kasneje pa je bil zaradi političnega razdora in svojih liberalnih stališč na kraljevem dvoru celo nezaželena osebnost. A kljub temu so mu leta 1929, ko je umrl za posledicami dolgoletne tuberkuloze, za katero se je zdravil tudi v egiptovskih letoviščih, v Ljubljani pripravili veličasten pogreb.
Ulico je leta 1941 preimenovala italijanska okupacijska oblast, natančneje kulturni odbor te oblasti, ko so zbrisali vse, kar je bilo povezano z jugoslovansko politiko. Zanimivo je, da je Cerkova ulica ena redkih ulic v Ljubljani, ki je do danes obdržala ime, ki so ji ga izbrali okupatorji.
Lahko bi rekli, da upravičeno, kajti Josip Cerk, po katerem je poimenovana ulica, je bil zemljepisec in speolog, predvsem pa »mil in dobrohoten učitelj«, kot so v Slovencu zapisali ob njegovi smrti. Rodil se je v Cerkovski vasi nad Logatcem leta 1881. Zemljepis je študiral na Dunaju, nato pa od leta 1907 poučeval v Ljubljani. Poleg učiteljevanja je sodeloval pri nastajanju zemljevidov, predvsem Dolenjske. Ko so ustanovili Društvo za raziskovanje podzemnih jam, se je popolnoma predal preučevanju Krasa, predvsem ga je zanimalo, kako potekajo podzemne rečne poti. Izdelal je kataster jam. Veljal je tudi za izjemnega fotografa in njegove fotografije so uporabljali za opremo šolskih učbenikov.
Usoden je bil sunek vetra
Prav fotografije so tudi krive za njegovo smrt. Zgodaj spomladi leta 1912 je med velikonočnimi počitnicami na Stol peljal skupino dijakov. Pravzaprav so dijaki hoteli na Stol, njega pa so prepričali, naj gre z njimi, češ da bo naredil kakšno lepo fotografijo. Res je šel. Tedaj je bil profesor na 1. državni gimnaziji, star vsega 30 let. »Dijaška družba, ki se je namenila predvčerajšnjim na Stol, je bila za tako turo v spomladanskem času precej površno opremljena. Profesor Cerk ni imel s seboj niti vrvi,« so kasneje zapisali v poročilu o nesreči v Slovencu.
Cerk je sicer imel cepin in dereze, a jih je posodil enemu od dijakov. Med nočnim vzponom se je vreme spremenilo, zapihal je močan veter. Dvema dijakoma je zdrsnilo, Cerk jima je hotel pomagati, a ga je sunek vetra vrgel po zaledenelem pobočju, da je zdrsnil čez prepad in se ubil. Za skupino dijakov se je vzpenjal tudi gornik Pavel Kunaver, ki je nesrečo opisal v knjigi Moje steze. Po njegovih navedbah je prav ta nesreča botrovala ustanovitvi gorske reševalne službe. Josipa Cerka so pokopali v Ljubljani. Ko je pogrebni sprevod krenil iz Ilirske ulice 21, kjer je živel z mamo in sestro, se je za njim vila dolga kolona njegovih dijakov.
