Verjetno je v slovenskih razmerah odseljevanje od doma pri osemnajstih letih kar izjemna situacija, saj je tesno povezana s financami. Če vam odgovorim kot oče treh otrok, ki so že vsi starejši od osemnajst let, si – po pravici povedano – ne predstavljam, kako bi se lahko v tistem času, ko so dopolnili osemnajst let, lahko odselili in začeli živeti neodvisno življenje. Pravzaprav jim pri tem ne bi zmogel pomagati, ker bi bilo to preprosto povezano s prevelikimi stroški zame. Všeč pa mi je, da mladi po dopolnjenem osemnajstem letu, se pravi, ko so na neki način vendarle že odrasli, v nekem drugem elementu poskrbijo za to svojo samostojnost, ne da bi se dejansko odselili.
Ali imate do svojih otrok enak odnos, kakršnega so imeli vaši starši do vas?Da, verjetno imam.
Pa ste jim že kaj pomagali, kar zadeva odseljevanje od doma?Pravzaprav so vsi trenutno še doma. Hči se je pred časom sicer odselila, vendar se je tudi že vrnila domov. Mlajši sin je v četrtem letniku in se seveda še ni pripravljen osamosvojiti. Starejši sin pa razmišlja, da bi se odselil. Moja filozofija je, da bi jim pri tej odločitvi pomagal in jih spodbujal, ne bi pa bistveno prispeval k temu. Mislim, da morajo otroci sami preprosto dobro premisliti, sprejeti odločitev in nato tudi to storiti. V nekem delu že pomagaš, ampak nakup stanovanja za vsakega od njih ne pride v poštev.
Ali lahko dijakom pri osamosvajanju kako pomaga tudi šola – na primer vaša gimnazija?Kar se tiče fizične osamosvojitve in odselitve od doma, šola ne igra nobene vloge, razen v res izjemnih primerih, ko se izkaže, da dijaki iz različnih razlogov težko živijo doma. V takih primerih smo že pomagali v navezavi stikov s kakšno skupnostjo in so dijaki lahko živeli tam. To ne pomeni, da je bilo doma kaj hudo narobe – da se recimo s starši ne bi razumeli. Presodili smo, da je tak način bivanja boljši, kar se je na koncu izkazalo za resnično.
Sicer pa se mi zdi, da je glavni cilj naše šole na tej poti osamosvajanja omogočiti dijakom, da v obdobju od petnajstega do osemnajstega leta počasi sprejmejo določeno stopnjo odgovornosti, predvsem tiste, ki je vezana na šolske obveznosti, informiranje staršev o dogajanju v šoli in zmanjšanje skrbi staršev za s šolo povezane stvari. Hkrati pa lahko pomaga pri komunikaciji s starši, ko je tem težko sprejeti kakšno odločitev.
Menite, da ima zgodnje osamosvajanje lahko tudi kakšne slabe lastnosti?Verjetno bi jih lahko imelo, čeprav se trenutno nobene ne spomnim. Osamosvajanje je del odraščanja; in kot ima lahko vsako odraščanje težke izkušnje, jih ima tudi osamosvajanje. Mislim, da je to vse del življenjskih izkušenj in da je tudi to treba doživeti in preživeti.
Kaj pa mislite o tem, da se otroci sploh ne bi odselili, da bi živeli s starši do konca življenja?Mislim, da taka rešitev ni dobra. Vez med osnovno družino in mladimi odraslimi se mora pretrgati, da se lahko mladi kasneje povežejo v novo družino. Tam na novih osnovah, v vlogi odrasle osebe, zgradijo novo skupnost.
