V povesti Pestrna, ki jo je leta 1939 napisal France Bevk, lahko beremo o mali Nežki, ki je morala zaradi revščine domačih že pri petih letih izkusiti težave odraslih. Pošljejo jo k bogati družini, kjer naj bi delala kot varuška, vendar kljub vabljivim obljubam njeno življenje še zdaleč ni lahko; izrabljati jo začnejo še za druga, precej težavnejša opravila, za nenamerne spodrsljaje pa jo grobo fizično kaznujejo. Zaradi vsega hudega Nežka pobegne domov in tudi močno zboli, toda sčasoma okreva in dobi novo voljo do življenja.
Hitre spremembe zadnjih let
Podobnih zgodb v zgodovini slovenske in tudi svetovne književnosti kar mrgoli. Seveda je tematika posameznikovega odraščanja in osamosvajanja ter različnih preizkušenj, ki jih prinese odhod od doma, stara kot človeštvo samo; vendar pa nas tako ljudsko slovstvo (Desetnica) kot tudi dela, kakršna so med drugim Bevkovi Pastirci ali Samorastniki Prežihovega Voranca, opominjajo na to, da je imelo otroštvo pri nas še pred nekaj desetletji precej drugačen obraz kot danes, še zlasti v revnejših družinah (kar pa se v nekaterih pogledih niti ni tako zelo spremenilo). Prikazujejo, kako so bili otroci primorani delati že v rosnih letih, da so lahko doma sploh preživeli; številni so se bili prisiljeni osamosvojiti že pri devetih, desetih letih. Njihov odhod od doma ni bil prostovoljen; starši so jih poslali v svet služit v utemeljenem prepričanju, da bodo otrokom s tem zagotovili boljše in lažje življenje – doma bi živeli v pomanjkanju, še tisto malo pa bi morali deliti tudi z drugimi brati in sestrami.
V primerjavi z opisanim stanjem se je v Sloveniji po drugi svetovni vojni zgodil izjemen napredek. Tako je otrokom danes prepovedano delati vse do začetka srednje šole; prav tako je prepovedano fizično nasilje nad njimi, kakršno je bilo v tistih časih ne le tolerirano, temveč tudi povsem običajno.
Razlike so velikanske
Po drugi strani danes tudi ni več prave potrebe po skrajno zgodnjem osamosvajanju. Večina staršev sicer meni, da je treba otroka na samostojno življenje postopno pripraviti, mu pomagati in svetovati, kolikor se le da: za začetek pač s tem, da si otroci sami pripravijo obleke, se oblečejo, si naredijo zajtrk, pripravijo šolske pripomočke in gredo sami v šolo, pomagajo pri hišnih opravilih in podobno. Otroka predvsem ne silijo k osamosvojitvi, ampak mu dopustijo, da se sam odloči za ta pomemben življenjski korak; in čeprav gredo nekateri še danes pri zgodnjih letih od doma, se drugi sploh nikoli ne odselijo.
To pa še ne pomeni, da je tako tudi drugje po svetu. Milijoni otrok še danes izkušajo popolnoma enake stvari, kot jih je Bevkova Nežka pred 80 leti, in pred tem si ne moremo zatiskati oči. Leta 1989 je sicer generalna skupščina Organizacije združenih narodov (OZN) sprejela konvencijo o otrokovih pravicah. Ta dokument je v ospredje postavil otroka in s tem svetu poslal jasno in nadvse pomembno sporočilo: »Otroci so osebnosti z vsemi pravicami človeka, ki potrebujejo posebno skrb in zaščito.« Glavna načela, ki jih opredeljuje konvencija, so zagotavljanje preživetja in zaščite otrok, iskanje najboljše koristi zanje, njihova soudeležba in nediskriminacija.
Več kot samo črka na papirju
Čeprav so omenjeni dokument sprejele vse članice Združenih narodov razen ZDA in Somalije, so usode otrok po svetu danes zelo različne. Veliko otroštev zaznamujejo posledice naravnih nesreč, vojn ali revščine, toda še precej huje je, da ogromno otrok po svetu niti v povsem vsakdanjem življenju ni deležnih skrbi, ki naj bi jim kot otrokom pripadala – kljub zavezi OZN, da vsakemu od njih zagotovi varno in zdravo otroštvo ter možnosti za uspešen osebnostni razvoj.
Vseeno smo bili v času od sprejetja konvencije priče pomembnemu napredku v dobro vseh otrok, zato je nadvse pomembno, da nadaljujemo v tej smeri, četudi se ob razmeroma dobrem položaju večine otrok v Sloveniji in preostalem razvitem svetu, vendar na videz skorajda brezizhodnem položaju milijonov otrok, ki v skrajni revščini živijo v državah v razvoju, plemeniti dokument pogosto zazdi zgolj kot črka na papirju. Toda če konvencija sama po sebi res ne more zagotoviti ničesar konkretnega, ostaja nepogrešljivo orodje v rokah zagovornikov otrokovih pravic. Obenem tudi vse več držav sprejema zakonodajo in druge ukrepe za zaščito otrok pred najhujšimi zlorabami in izkoriščanjem.
Pravice, zaščitene s konvencijo, vsaj teoretično dobijo vsi otroci ob rojstvu, brez izjeme. Nihče jim jih ne more dati niti vzeti, če so kršene, pa lahko nastopi varuh človekovih (in otrokovih) pravic. Toda treba se je tudi zavedati, da nekateri starši svojim otrokom iz različnih razlogov ne morejo ponuditi ustreznih razmer za primerno otroštvo – bodisi zaradi finančne stiske, nasilja v družini, zdravstvenih težav ali pa česa drugega. Za blaginjo otrok je torej treba zagotoviti tudi ustrezne ustanove in programe na področjih sociale, izobraževanja in zdravstva – in to seveda ne samo v državah »prvega« sveta.
