Slovenska reprezentanca je na 23. zimskih olimpijskih igrah v Pjongčangu nadaljevala tradicijo osvajanja kolajn. Iz Južne Koreje se vrača s srebrno kolajno biatlonca Jakova Faka in bronasto deskarja na snegu Žana Koširja. Bilo je še nekaj vrhunskih dosežkov s četrtim mestom alpskega smučarja Žana Kranjca, sedmimi mesti smučarja prostega sloga Filipa Flisarja, smučarske skakalke Nike Križnar in tekačice na smučeh Anamarije Lampič ter osmim mestom alpskega smučarja Štefana Hadalina. Visoko vrednosti imajo tudi šesto mesto smučarskih tekačic v ekipnem sprintu in osmo v ženski štafeti, deseto biatloncev v štafeti ter zmagi hokejske reprezentance proti ZDA in Slovaški.
»Imamo 22 uvrstitev do šestnajstega mesta. Je tudi nekaj uvrstitev, zaradi katerih so športniki razočarani, saj so pričakovali več. A to je del športa. Tudi v drugih reprezentancah je marsikdo razočaran,« meni vodja slovenske olimpijske reprezentance Franci Petek. Kljub poškodbi kolena, ki jo je staknil še doma tik pred odhodom v Južno Korejo, je nalogo opravil brez večjih težav. Še največja je bila hoja po hribu navzdol.
Najlepši trenutek obe kolajni
»Najprijetnejši trenutek iger je bila prva kolajna. Glede na to, kako se je Faku ena tekma prej ponesrečila, sem jo doživel še posebej čustveno. Neverjetno je, kako se mu je po tekmi, na kateri se mu je vse popolnoma sesulo, uspelo sestaviti, osredotočiti nase in svoje znanje. Enako prijetna je kolajna Žana Koširja, ki je bil v resni igri tudi za zlato kolajno, a tudi bronasta ima zame neprecenljivo vrednost,« je izpostavil Petek, ki je doktor znanosti, sicer pa trenutno direktor Smučarske zveze Slovenije (SZS). Seveda vse ni bilo lepo. »Najtežji trenutek Pjongčanga je bil, ko sem kot vodja reprezentance prvi izvedel, da je bil hokejist Žiga Jeglič pozitiven na dopingu. Zelo neprijetno se je bilo soočiti z ekipo in igralcem ter jim povedati. Tisti dan sem ga spremljal, ko je šel na zaslišanja. To je bil težek dan. Nisem mogel ostati ravnodušen, čeprav je bila moja edina naloga, da sledim postopkom. Primer dopinga je sporočilo vsem športnikom, kako zelo resna zadeva je to, čeprav je šlo morda le za proceduralno napako, da se je znašel v obravnavi. Več ne smem komentirati. Dejstvo je, da je doping družbeno nesprejemljiv,« je poudaril Petek.
Veliko je bilo polemik, če je bila rekordno številčna odprava 71 športnikov in športnic prevelika: »Lahko smo veseli, da imamo toliko športnikov. Prav je, da pošljemo obetajoče športnike, ki so izpolnili kriterije za mlade tekmovalce. Moramo pa razmisliti, ali je treba vztrajati pri ostrih kriterijih pri izkušenih športnikih. Če ne bomo nastopili v več panogah, je 71 olimpijcev že velika številka. To je dobra orientacija za zgornji limit,« je bil neposreden Petek.
Športniki brez posebnih zahtev
V vlogi vodje delegacije se je dobro znašel, ker je imel ob sebi vrhunsko ekipo sodelavcev, ki je odlično poskrbela za logistiko, protokol, dogodke v slovenski hiši z gosti, sponzorje, novinarske konference... »Petra Majdič in Iztok Čop sta mi dala ogromno nasvetov, kaj naj dela vodja odprave, a si nisem predstavljal, da to ni le delo od jutra do večera, ampak vsaj pozno v noč, če ne do zgodnjega jutra. Bilo je veliko sestankov znotraj slovenske ekipe, pa vsakodnevni sestanki z organizatorjem. Veliko stvari smo morali rešiti na hitro. Ko sem bil športnik, si nikoli nisem predstavljal, da se toliko stvari dogaja v ozadju. Bilo je naporno, a sem zelo užival,« pravi Petek, ki si je ogledal večino slovenskih nastopov.
Na nekaterih pa ni mogel biti, ker so se časovno prekrivali ali pa jih ni ujel, ko je hitel s tekmovališča na tekmovališče. Slovenska reprezentanca je bivala v dveh olimpijskih vaseh. Središče dogajanja je bilo v gorski vasi, dvakrat je obiskal tudi hokejiste, ki so bivali ob morju. Bil je z njimi skupaj na kosilu, v živo si je ogledal zgodovinsko zmago proti ZDA, pri preostalih tekmah pa je vsaj kakšno tretjino na televiziji. Tudi hokejisti so dvakrat prišli na obisk v gorski del tekmovališč, kjer so se družili z drugimi športniki. Posebej je poudaril, da športniki niso imeli posebnih želja in zahtev, ker so se že pred začetkom prilagodili posebnostim v posameznih ekipah. Prišlo je le do kakšne spremembe letalske vozovnice za vrnitev domov.
Kot nekdanji smučarski skakalec je še posebej spremljal tekmovanja v tej panogi in slovenski izkupiček. »Zaradi prve tekme v hudem mrazu je bilo veliko polemik. Sam nisem mogel protestirati neposredno, ampak je reagiralo vodstvo slovenske reprezentance v smučarskih skokih. Bil sem v stiku z Walterjem Hoferjem, na srečo se je nato vreme izboljšalo. Razmere so bile ekstremne, za nameček organizator ne pozna skokov in ne ve, kaj pomeni biti na zaletišču v dresu, ko je zaradi vetra realna temperatura minus 20 stopinj Celzija. Za reprezentanco mi je najbolj žal, da fantje niso pokazali tistega, kar zmorejo. A obenem sem začutil, da se tega zavedajo in da so videli priložnost, da naredijo temeljito analizo, kako bodo znova našli pot navzgor,« se je razgovoril Petek.
Klepet je končal z vtisom, ki so ga nanj naredili Južni Korejci kot organizatorji iger: »So izjemno pedantni. Načrta, ki so ga naredili, so se na začetku striktno držali. Prve dni so bili v težavah, ko so morali nekaj na hitro spremeniti. Moram jih pohvaliti, da so postali zelo prilagodljivi. Zelo so se trudili, bili prijazni in vedno pripravljeni priskočiti na pomoč.«
