Na voljo so takšni in drugačni argumenti, a zimske olimpijske igre so od poletnih boljše vsaj po enem kriteriju. Ko mine poletna olimpijada, prideta jesen in zima, medtem ko konec zimske olimpijade napoveduje pomlad. Četudi v kraju, kjer živiš, sneži in je celo napovedan prihod hladnega zraka, si po televiziji lahko v štirinajstih dneh opazil, kako je v nekem daljnem kraju sonce pridobivalo moč, na zadnjih tekmah pa si tudi že videl tekmovalce nastavljati se sončnim žarkom s sončnimi očali in zgolj v puloverjih. Ne za dolgo. Še vedno hitro zazebe. Pa vendar. To so obetavni znaki. Star smučarski pregovor pravi, da se smuča zato, da po koncu dneva lahko sezuješ pancerje in doživiš lahkost bivanja, ki sledi sezutju. Podobno bi lahko rekli za zimo. Njen glavni čar je, da mine. Zatorej: Hura, olimpijade je konec!
Olimpijske igre imajo podoben problem kot evrovizijska popevka. So mašilo starega kova. Nekaj, za kar se zdi, da je v bistveno večjem interesu profesionalno vpletenim, torej aparatu, ki od teh prireditev živi, kot pa občinstvu. Nastale (moderne olimpijske igre seveda) so v času, ko so ljudje nasploh imeli več časa, ko je bila konkurenca siceršnje ponudbe bistveno manjša, ko je bil svet tehnološko bistveno manj razvit in ko je bilo navijaštvo bolj strasten pojav. Zdaj ni več tako. Oziroma, če gre verjeti ameriškim izsledkom, se občinstvo, ki ga olimpijske igre zanimajo, iz ciklusa v ciklus stara.
Obenem se dogajajo nova tekmovanja. Na primer e-športi. Prvaki v igranju računalniških iger so predvsem v Aziji zvezdniki prve kategorije. Resnici na ljubo so v MOK zaznali pojav, razprave o tem, kako bi lahko igranje računalniških igric postalo olimpijski šport, so že stekle. Kar odpira nove perspektive oziroma res ni razloga, da olimpijska disciplina ne bi postala tudi formula 1. A vprašanje je, ali lahko MOK tovrstne pojave sploh polovi v svojo mrežo. Kajti z minulimi zimskimi igrami MOK ni prav nič popravil svojega statusa na globalni listi. To, da je petje ruske himne akt kljubovalnosti, ki ga lahko le podpiraš, je rezultat nemodrosti prav teh starcev, ki se »nosijo«, kot da so pametnejši od vseh. Tudi od politikov, v razmerju do katerih bi se MOK rad postavil kot sveta institucija civilne družbe, dejansko pa pridobiva status farsičnosti. In če bi v skupinski tekmi alpskega smučanja merjenje časov bilo tako sporno kot pri deskanju, bi bila Evropa danes bliže rožljanju z orožjem med Avstrijci in Švicarji, ki so se pomerili v finalu. Kajti tako tekmovalne tekme, kot je bila ekipna alpska dirka, verjetno ni bilo na vsej olimpijadi.
Navijalo se je, navija se in navijalo se bo. Za polža ali pač tekmovalca v videoigrici. Vzorčni pri tem so Angleži. Komentatorji na Eurosportu, ki se je na teh igrah spet dvignil, dajejo vtis, kot da se lahko vživijo v katero koli tekmo. Kar je še en dokaz, da je erozija starega reda na Otoku najmanjša. Pa vendar. Civilizacija, kakršni pripadamo, še vedno temelji na morali in moraliziranju, šport pa je za takšno početje idealno polje. Kajti k njemu in k športnikom se zatekamo iz podobnih vzgibov, kot ljubimo male živali. Nasprotno od nas iz vsakdanjega življenja delujejo sproščeno, enostavno, neposredno, pristno. Fotogenično, kot mački na razglednicah.
