Če kriterij tako skombiniramo, bi rekli, da lahko eno osvojeno kolajno, še osem uvrstitev med prvo osmerico in vsaj dve vrhunski blamaži na ZOI v Pjongčangu uvrstimo med peterico (od osmih) najmanj uspešnih iger doslej; po šolsko bi jih torej ocenili s komaj zadostno oceno. Kdor se spomni vsaj Lillehammerja in Vancouvra, ve, kako zelo daleč smo bili v Koreji od tega, da bi nastop naše reprezentance dobil ugodno oceno. Soči pa je, kot kaže, itak presežek, kakršen se zgodi enkrat na generacijo ali še redkeje.
A obrnimo optiko in se vprašajmo, v čem so se korejske igre – merjeno skozi slovenske nastope – razlikovale od tistih troje, ki jih zgodovinsko gledano lahko ocenimo kot (nad)uspešne? Obstaja en skupni imenovalec: v času iger z največjimi uspehi smo tudi sicer premogli generacije športnikov, ki so obvladovale in premagovale svetovno konkurenco. Za Vancouver in zlasti Soči ni nobene dileme, da nam jih je »naredila« Tina Maze, enako pa je na Norveškem medalje osvojila tedanja neponovljiva generacija smučark »vražjih Slovenk« v kombinaciji z Juretom Koširjem. ki je bil tedaj tudi del najožjega svetovnega vrha. Letos takšnih presežkov vso zimo nismo imeli; poškodba Ilke Štuhec se s tega vidika zdi še bolj tragična. Z Ilko v lanski formi ali s Prevčevo izpred dveh sezon bi, stavimo, v Koreji slovenske medalje morda spet šteli na prste dveh rok.
In še ta detajl: vsaj na zadnjih treh olimpijskih igrah so največje slovenske uspehe prinesle ekipe, ki večinoma delujejo zunaj sistema: skrivnosti uspehov samostojne posadke Tine Maze poznamo, po isti poti gre Štuhčeva, v Koreji pa sta najboljši uvrstitvi dosegla biatlonec, ki trenira z osebnim trenerjem v okviru ukrajinske ženske reprezentance, ter smučar (Žan Kranjec), ki se na samostojno pot tudi že podaja. Je ta podatek dovolj za razmislek o morebitni institucionalizaciji takega dobro delujočega mehanizma?
Za konec še kanec statističnega optimizma: mimo medalje Jakova Faka so najboljše uvrstitve v Koreji dosegli najbolj perspektivni mladi športniki: Kranjec, tekačica Anamarija Lampič, skakalka Nika Križnar in smučar Štefan Hadalin (pa morda še kak mladinec iz petouvrščene ekipe moških skakalcev). Če jim dodamo Štuhčevo in Prevca, ki se bosta prej ali slej vrnila, perspektiva morda ni tako slaba, kot se po ZOI 2018 zdi.
