– Stranka NSi, ki sedaj doživlja turbulence pod parolo »vse za narodov blagor«, je prek predsednika svojega Združenja delavcev NSi Janeza Ciglerja Kralja plasirala tole misel: »NSi je stranka, ki se je vedno zavzela za to, da se ukrepi družinske in socialne politike ločijo. To pri otroških dodatkih pomeni, da bi vsak otrok na primer prejel 200 evrov otroškega temeljnega dohodka, ki bi ga lahko dobil vsak otrok do 18. leta starosti.« Seveda je to zelo vabljiva misel, posebno če je izrečena pred volitvami. Toda jaz bi kljub tej vabi raje glasoval za stranko, ki bi obljubljala 400 evrov za vsakega otroka do njegovega 18. leta.

Rekli boste, da nobena stranka nima tako neumnega vodstva, da bi obljubljala nekaj, kar je a priori jasno, da ni izvedljivo. »Modrost« stranke je ravno v tem, da vam ponudi vabo, na katero se boste pa le mogoče ujeli. Te zadnje misli nisem »plonkal«, je zrasla na mojem zelniku, v upanju, da bo predsednik Združenja delavcev le »navijal« za delavce, ne pa za obstoj stranke v parlamentu.

Po lastni izjavi stranka NSi pozorno spremlja trende staranja prebivalstva, zato so verjetno tudi zamenjali vodilno osebo z mlajšo.

– Naša botra ženskega revijalnega tiska Bernarda Jeklin je med drugim izjavila: »V moji domovini so okoli mene številni butasti ljudje, ki jih je mogoče zlahka mobilizirati za bedarije.« Grozno, sem pomislil, pa vendar nismo mi volilci podporniki bedarij, ki jih ponujajo skoraj vedno isti politiki, ki jim je cilj kariera in oblast, ki jim omogoča finančno blagostanje.

Samo upam lahko, da le nismo tako butasti.

– Humorist pravimo človeku, ki nas nasmeje. Čeprav si Toni Gašperič še kako zasluži ta naziv, je svojčas povedal nekaj, kar je daleč od humorja: »Mene ni toliko strah politika, ki je izprijen, kot horde, ki ga spremlja. Oni so hujši.«

Stavim, da ne boste uganili, katero stranko je pri tem imel v mislih.

– Zgodba o drugem tiru ima že dolgo brado. Eni zatrjujejo, da je gradnja drugega tira za Luko Koper življenjskega pomena in prioritetno nacionalno vprašanje, drugi pa, vključno s pristojnim ministrom, nasprotujejo gradnji. Minister je za drugi tir trdil, da ni ekonomsko upravičen, in namignil, da dokler bo on minister, drugega tira ne bo. Toda zapihal je drug veter in raje kot da odstopi, je minister spremenil izjavo: »Drugi tir je nujno potreben za nadaljnji razvoj Luke Koper.«

Sedaj smo v dilemi: ali ne potrebujemo drugega tira ali pa ne potrebujemo takih politikov. Zadeva ni kompatibilna, bi rekla mladež, ki izšolana odhaja v tujino, da lahko povezana druščina vodilnih ohranja svoje dobičkonosne pozicije. Nobena snežinka se ne čuti odgovorna za sprožen snežni plaz. Naša »elita« se tudi ne čuti odgovorne in se pred človeškim stavkovnim plazom raje umakne v Dubaj s falconom, da se ne drenjajo z navadnimi potniki. Tako so nedosegljivi. Pa saj bi to bili tudi, če bi ostali doma. Ceneje bi bilo.

– Za zaključek vam ponujam še »uničujoči« citat, ki ga je »spekla« Urška Breznik iz zavoda Pekarna: »Niso begunci nakazali 70 milijard evrov v davčne oaze, ni gejevski lobi zlival milijard v bančno luknjo, niso Romi gradili TEŠ 6. Ne, vse to je storil vladajoči razred.« Če nam še te trditve niso prišle do živega, ki jih je govorec na Prešernovi proslavi Vinko Möderndorfer strnil v tri besede: »Dolina šentflorjanska, pozdravljena,« potem brez našega odziva drvimo v izbris nacije.

Ali nas lahko reši svež veter izpod Kamniških planin?

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani