Veliki zmagovalec letošnjega festivala Ne dotikaj se me romunske režiserke Adine Pintilie je prišel ravno ob pravem času, saj se v svojem poglobljenem raziskovanju intimnosti dotakne tudi vprašanja pristanka na spolni odnos. Film, ki je poleg zlatega medveda dobil tudi nagrado za najboljši prvenec, je razburjal že od prvega predvajanja; velik del občinstva je šokiral, kritiki pa so njegovo zmes igranih prizorov in resničnega življenja večinoma ocenili zelo slabo. Petdesetletnica Laura (Laura Benson) namreč moške prostitute opazuje pri masturbaciji; pomoč išče pri transspolni seksualni delavki Hanni (Hanna Hoffman) in londonskem spremljevalcu in intimnem terapevtu. Christian (Christian Bayerlein) je oblikovalec spletnih strani, ki je samozavesten kljub mišični atrofiji in se pri seksualnem eksperimentiranju ne pusti ustaviti; režiserka Adina Pintilie pred kamero sodeluje kot raziskovalka intimnih življenj, kar nanjo deluje terapevtsko. Film poleg igranih in dokumentarnih prizorov združuje igralce in resnične ljudi, ki prakticirajo BDSM. Mnogi so zato negodovali, da takšna nagrada še enkrat več dokazuje, da berlinski festival družbenim problematikam daje prednost pred umetniško ali estetsko vrednostjo. Kljub temu da film s svojim razumskim delovanjem skoraj zagotovo ne bo postal ljubljenec občinstva, se zdi, da s svojim eksperimentalnim pristopom doseže zanimiv učinek, ki gre veliko dlje od politične korektnosti.
Szumowska, drugič
Poljsko režiserko Małgorzato Szumowsko smo tudi pri nas doslej morda poznali po filmu Telo, ki ga je posnela pred tremi leti, v katerem je prepletala žalovanje za umrlimi, vero v posmrtno življenje in motnje hranjenja; če je za Telo tistega leta v Berlinu dobila srebrnega medveda za najboljšo žirijo, je za film Obraz letos prejela veliko nagrado žirije. Obraz je komičen, a hkrati neskončno ciničen pogled na miselnost poljskega podeželja, ki ga prepredajo škodoželjnost, hinavščina in omejenost. »Obraz« je Jacek (Mateusz Kosciukiewicz), ki se kmalu po zaroki z zapeljivko Dagmar (Małgorzata Gorol) ponesreči pri gradnji največjega Jezusovega kipa na svetu. Ostane tako iznakažen, da ga ne prepozna nihče več – in niti najbolj komični trenutki in pripetljaji v nadaljevanju ne morejo prikriti, da se mora spopasti s svetom, ki ga maličijo sile potrošništva, fanatičnega katolištva, sovraštva in provincialne ozkoglednosti.
Četudi film kot celota deluje nekoliko neurejeno in nedosledno, z odlomki, ki delujejo med seboj nepovezano, in občasno nekoliko problematičnimi zaključki, kot celota ponuja zabaven in pronicljiv vpogled v drobce provincialnega življenja. Te še poudarjata nenavadna podoba filma in vizualni slog, ozko kadriranje, ki neusmiljeno usmerja pogled natanko tja, kamor hoče: v miniaturne, izolirane, ekscentrične, a hkrati nelagodje vzbujajoče umazane podrobnosti na videz neproblematičnega sveta.
Paragavajsko presenečenje
Eden izmed nespornih zmagovalcev festivala je bil tudi Dedinji, prvenec paragvajskega režiserja Marcela Martinessija, ki je dobil srebrnega medveda za najboljšo igralko (Ana Brun), srebrnega medveda Alfreda Bauerja in nagrado FIPRESCI za najboljši film v tekmovalnem programu.
Dedinji sta nekaj posebnega že zato, ker gre za film iz Paragvaja, kjer filmska industrija praktično ne obstaja; še bolj pa, ker gre za drzno pripoved o razrednih privilegijih in seksualnosti, ki se za državo elit in revnih množic, ki istospolnih parov pravno še ni priznala, zdi naravnost radikalna. Chela (Ana Brun) in Chiquita (Margarita Irún) sta skupaj že tri desetletja; zaradi finančne stiske začneta prodajati dediščino svojih bogatih družin – slike, pohištvo, srebrnino, kristalne kozarce in druga znamenja, da sta bili nekoč del paragvajske elite. Dolgovi Chiquito nazadnje spravijo v zapor, med delavski razred, Chela pa si najde delo kot voznica taksija.
Četudi je film nastal z zelo omejenimi sredstvi in doslej neznanima igralkama brez izkušenj, Martinessiju v njem uspe željo, družbeno hierarhijo in uvid v čustveno življenje svojih junakinj prikazati izredno pronicljivo. V filmu moških skorajda ni, z večplastnostjo prikaza ženskega sveta, njegovih odnosov in institucij – tudi zapora – pa postane jasno, da po tem niti potrebe; desetletja patriarhata in diktature so namreč pustila posledice prav v vseh slojih paragvajske družbe.
