Leta 1993 so v največjem studiu Televizije Slovenija prvič razglasili popevko, ki je samostojno Slovenijo zastopala na izboru za Pesem Evrovizije. Na prireditvi, ki jo je povezovala v tistih časih priljubljena Tajda Lekše, je takrat odločala samo strokovna žirija in med tekmovalnimi skladbami so za najprimernejšo razglasili Tih deževen dan primorskega 1xbanda, ki so skladbo na razpis oddali nekaj minut pred polnočjo, ko se je iztekel rok za prijavo, nazadnje pa nastopili celo kot rezerva.
Pop melanholiji, ki se je dobro prijela na domačih radijskih postajah, manj pa na evrovizijskem odru, so sledila leta balad, med katerimi nas je na doslej najvišje sedmo mesto na Evroviziji uvrstila Darja Švajger s Prisluhni mi. Po tistem, ko leta 2000 zaradi slabih uvrstitev minulih let (predvsem zaradi Vilija Resnika in njegove Naj bogovi slišijo) popevke nismo izbirali, smo leta 2001 na izbor poslali Nušo Derenda z energično Ne, ni res (po angleško Energy), leto za tem pa se soočali z vsedržavno nestrpnostjo, saj se je mnogim zdelo nezaslišano, da Slovenijo predstavljajo fantje, oblečeni v stevardese, pa čeprav so nam Sestre v glasbeni produkciji Magnifica s skladbo Samo ljubezen prinesle verjetno najpogosteje predvajano in po mnenju mnogih celo najboljšo slovensko predstavnico vseh časov. Zmaga Sester je takrat še posebej razburila drugouvrščeno Karmen Stavec in njenega glasbenega producenta Patrika Grebla, ki mu je po koncu Eme ušlo dovolj neprimernih opazk, da mu je Magnifico prisolil klofuto.
Obdobje škandalov in Kalamarov
S Sestrami smo vstopili v desetletje raznovrstnih škandalov in burnih televizijskih razprav o tem, kakšno popevko potrebujemo za zmago. V ospredju so se največkrat znašle razprtije v zvezi z glasovi strokovne žirije, s katerimi naj bi veljaki z RTV Slovenija menda pogosto sabotirali »ljubljence občinstva«. Enkrat so se takšnim pobudam celo vdali in izbiro v celoti prepustili gledalcem, ti pa so za kazen prebavljali posebej neokusno porcijo Kalamarov in ansambla Roka Žlindre, torej popevko Narodnozabavni rock.
Po vsem tem smo vstopili v mirnejše, v usodo vdano obdobje, včasih izbirali celo s pomočjo izborov talentov za najstnike, zadnja leta pa na Emi zmagujejo predvsem glasbeni novinci (občasno tudi Tinkara Kovač). Zdi se še, da večino zmagovalnih popevk zasnujeta producentska zakonca Raay in Marjetka Vovk, ki sta evrovizijski oder pred nekaj leti preizkusila še sama. Tudi v finalu imata priložnost za slavje, saj sta napisala skladbo najstniškemu dvojcu BQL, ki bi si zmago po mnenju jeznih oboževalk zaslužila že lani, glasbeno pa sta letos opremila še Niko Zorjan in Tanjo Ribič, ki sta sicer ostali brez vstopnice v finale. Podrobnejši sprehod skozi zgodovino Eme si morda lahko obetamo v nocojšnjem finalnem večeru, ki bo znova potekal v največjem studiu nacionalne televizije, v vodenju pa se bo ob komiku Vidu Valiču preizkusila še pevka Raiven. Kdo ve, morda bomo poleg osmih finalistk, ki so jih na predizboru izglasovali prejšnji teden, ob okroglem jubileju slišali in videli še kaj poleg običajnih venčkov največjih evrovizijskih uspešnic, ki nam jih v interpretaciji najbolj cenjenih vokalistk vsako leto ponujajo po koncu tekmovalnega dela.
