»Vsak avtistični otrok bi moral imeti na voljo spremljevalca, ki bi bil z njim ves čas pouka. To je edina rešitev,« je prepričana ravnateljica ene od osnovnih šol, ki ji je po večletnih prizadevanjih lani le uspelo redno zaposliti spremljevalca za avtističnega učenca. O tem jo prepričujejo izkušnje. Po treh letih, odkar ima ta učenec, ki je zdaj osmošolec, na voljo spremljevalca, na šoli opažajo izrazite spremembe na bolje. Bolj umirjen je, bolj se obvladuje. Spremljevalec namreč pozna načine in strategije, kako preprečiti moteče vedenje in agresivne izpade, ki sodijo med simptome avtizma.
Stalni spremljevalec le za nekatere otroke
Naša sogovornica, ki ne želi biti imenovana, da ne bi učenca v okolju prepoznali, poudarja, kako pomembno je, da je spremljevalec otroku na voljo ves čas pouka pa tudi med odmorom, na dvorišču, v koloniji… Za otroke z motnjami avtističnega spektra je namreč značilno, da jih lahko iz tira spravijo že običajne spremembe rutine, opazke sošolcev, hrup… Njihov buren odziv pa ni moteč in ogrožajoč le zanje same, temveč tudi za vrstnike in učitelje.
Težava je v tem, da stalnega spremljevalca ne dobijo vsi otroci, ki bi ga potrebovali, pa čeprav jim je tovrstna dodatna pomoč zagotovljena v pravnomočnih odločbah o usmeritvi otrok, ki jih na podlagi mnenja strokovne komisije izda Zavod RS za šolstvo, šola pa nato izvaja s pomočjo individualiziranih programov. Šola lahko namreč stalnega spremljevalca zaposli le, če ji ga posebej odobri ministrstvo za izobraževanje. Po zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP) za te otroke namreč stalni spremljevalci niso predvideni. Dobijo jih lahko le slepi ter težje in težko gibalno ovirani otroci. Vsem drugim – dolgotrajno bolnim, slabovidnim in avtističnim otrokom ter otrokom s čustvenimi in vedenjskimi motnjami – lahko na šolah po ZUOPP zagotovijo le začasnega spremljevalca, in še to »izjemoma«, za izvajanje fizične pomoči. To je glede na težave teh otrok slaba rešitev.
Srednješolska izobrazba ne zadošča
»Spremljevalec, ki fizično pomaga otrokom s posebnimi potrebami, recimo prenaša invalidski voziček ali vodi slepega, ima lahko tudi samo srednješolsko izobrazbo. Otroci, ki imajo težave pri čustvovanju in socializaciji – to so tudi ključne težave avtističnih otrok – pa potrebujejo človeka z ustrezno univerzitetno izobrazbo in strokovnimi znanji, ki lahko razume njihove težave in bo znal z njimi prav ravnati…« razmišlja Željko Cigler, svetovalec na celjski občini in oče avtista. Ravnateljica poudarja, kako pomembno je, da avtistični otrok in spremljevalec vzpostavita dober in trajen odnos. »Učenci z avtizmom, ki so pogosto zelo bistri, imajo težave, tudi zelo hude, pri socialnem vključevanju in razvoju samostojnosti. Strokovno usposobljen spremljevalec obvlada strategije, s katerimi izbruh prepreči, pomaga pa tudi tako, da ga potrpežljivo uči socialnih veščin in otrok sčasoma postane veliko bolj samostojen. To pa ni možno, če se spremljevalci pri otroku kar naprej menjajo ali če so lahko ob otroku le občasno,« pojasnjuje ravnateljica.
Praksa kaže, da ministrstvo zelo različno plačuje delež sistematiziranega delovnega mesta. V nekem primeru je, na primer, odobrilo le sistematizacijo 0,63 delovnega mesta, pa čeprav je v odločbi o usmeritvi pisalo, da otrok potrebuje stalno pomoč. Preostali delež morajo zagotoviti šole same, z zaposlenimi na šoli in s pomočjo javnih del. Spremljevalca lahko kot »nadstandard« sofinancirajo tudi občine, kar te – hudo nerade – tudi počno. Celjska občina je na primer od šolskega leta 2013/14 do junija lani za 11 spremljevalcev porabila dobrih 120.000 evrov. »To ni naloga občin, to je naloga države,« meni Željko Cigler, »vsi otroci si zaslužijo enako obravnavo.«
Pobuda varuhu za ustavni spor
Ker pogovori z ministrstvom niso obrodili sadov, so zastopniki več otrok s posebnimi potrebami varuhu človekovih pravic pred kratkim predlagali, naj zahteva oceno ustavnosti ZUOPP. Zakon namreč po njihovem dopušča, da ministrstvo arbitrarno določa, koliko mora spremljevalca plačati občina. V uradu varuha so nam povedali, da bodo preučili, ali zakon dejansko omogoča ministrstvu, da o pravicah otrok odloča brez vnaprej znanih meril. Za vložitev zahteve za oceno ustavnosti pa se še niso odločili, saj imajo vsi predlagatelji možnost, da svoje pravice uveljavijo v pritožbenem in kasneje sodnem postopku. Ne glede na to pa bodo v poročilu za minulo leto ministrstvu priporočili, naj pripravi analizo financiranja osnovnošolskega izobraževanja z vidika obremenitve posameznih občin in ugotovi, kako bi zlasti manjšim občinam zagotovili takšna sredstva, da bodo otroci povsod imeli enak položaj in enake pravice.
