Brez jasnejšega vpogleda v življenjsko pot sestre Bernarde Fink in brata Marka Finka bi se morda lahko zdel spored njunega recitala za srebrni abonma nabran iz različnih vetrov brez skrbnega premisleka. Toda resnica je gotovo prav nasprotna, kar v veliki meri dokazuje tudi njuna skupna zgoščenka z naslovom Slovenija!, za katero sta umetnika zasluženo prejela nagrado Prešernovega sklada: osrednja notranja dilema umetnikov, s katero nato prežarjata tudi svojo umetnost, mora biti povezana z vprašanjem domovine in nacionalne identitete. Ta pojem pa za umetnika ni povnanjeno enoznačen ali kako »antologijski«, temveč močno oseben – na sporedu se tako ne znajdejo samospevi, ki bi jih lahko imeli za najboljša slovenska dela te zvrsti in smo jih seveda že tudi slišali ničkolikokrat, temveč očitno dela, ki poleg domovinsko-nacionalne zaznamovanosti nosijo tudi kakšen skrit osebni ključ.
Glas Bernarde Fink je danes nekoliko manj registrsko enoten, zato dobiva mestoma tudi odločnejše dramatične stržene in hkrati večjo napetost.
Tako je recital ob kulturnem prazniku in ob domačijski kuliseriji (za potrebe televizijskega snemanja sta bila brat in sestra postavljena v nekakšen meščanski salon...
En teden po rekviemski zablodi radijskih simfonikov smo bili priče še porazu Slovenske filharmonije na prvem koncertu za modri abonma. Začetek sezone...
