Prve zimske olimpijske igre v Južni Koreji nihajo med dvema ekstremoma. Na eni strani je brezhibna organizacija glede logistike in splošnega počutja v državi z visoko tehnologijo. Prireditelji so vse objekte zgradili pravočasno. Ljudje, s katerimi smo vsakodnevno v stiku, so izjemno prijazni in odlično govorijo angleško. Vsa dežela je pokrita z internetom z visoko hitrostjo. Sistem prevozov deluje brez večjih zapletov. Čeprav v Južni Koreji vse delajo po predpisih, so dojemljivi tudi za improvizacijo, ki je sicer zaščitni znak Balkana in okolice. Zlasti vozniki avtobusov so prilagodljivi, da ne ustavijo le na označenih postajališčih, ampak tudi po željah potnikov, da lahko vstopiš ali izstopiš sredi ceste, če jim le pomahaš z roko. Južnokorejska hrana je okusna celo za najbolj razvajene obiskovalce z občutljivim želodcem z drugih celin.
Drugi, negativen ekstrem je vreme z izjemo nizkimi temperaturami pod ničlo, da so zmrznile celo reke, veter pa še okrepi občutek mraza. Vse je postalo tako moteče...
Deskanje prostega sloga je bilo prvič na zimskih olimpijskih igrah v japonskem Naganu leta 1998. Takrat nekateri tekmovalci, ki v Pjongčangu osvajajo...