Kmalu po novem letu, ko je voditelj Kim Jong Un sprejel odločitev, da se bodo predstavniki Severne Koreje udeležili 23. zimskih olimpijskih iger pri južni sosedi, se je pojavilo vprašanje, kdo bo nastopil. V začetku februarja so iz Pjongjanga sporočili, da bo na igrah nastopilo 22 športnikov, od teh dvanajst v skupni korejski ženski hokejski reprezentanci.
V soboto je prvič po 27 letih nastopila združena ekipa športnikov obeh držav, sploh prvič v zgodovini pa se je to zgodilo na zimskih olimpijskih igrah. V ženski hokejski reprezentanci Koreje nastopa triindvajset južnokorejskih in dvanajst severnokorejskih igralk, na vsaki tekmi pa morajo po dogovoru obeh nacionalnih komitejev z Mednarodnim olimpijskim komitejem nastopiti vsaj tri iz severne države. Ekipi, ki nastopa v belih dresih z modro podobo korejskega polotoka na prsih, je pripadla čast odpreti ženski hokejski turnir v Pjongčangu, a so na prvi tekmi prepričljivo izgubile s Švico (0:8).
Posebno pozornost na tribunah je požela ekipa 229 severnokorejskih navijačic, ki so navijale zelo složno – kot se za Severno Korejo spodobi. Tekmo s posebnim čustvenim nabojem so si ogledali tudi predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomas Bach, predsednik Južne Koreje Moon Jae In ter najvišja predstavnika severnokorejske delegacije Kim Yong Nam in Kim Yo Jong, sestra severnokorejskega voditelja. Po končani tekmi so se vsi visoki predstavniki na ledeni ploskvi tudi fotografirali z združenim moštvom.
Brez težav ne gre
Kljub dobri nameri in veliki želji po uspehu se združena korejska reprezentanca sooča s težavami. Prve so se pojavile že pred začetkom turnirja pri medsebojnem sporazumevanju. V sedemdesetih letih od korejske vojne se je jezik v obeh državah na različnih področjih začel razvijati v drugačne smeri. Podobno je tudi pri hokejskem izrazoslovju, pri katerem so Južni Korejci večinoma prevzeli angleške izraze, na severu pa so ostali zvesti korejščini. Z namenom rešiti jezikovne prepreke so južnokorejske oblasti sestavile slovar in ga razdelile med severnokorejske igralke, na treningih in tekmah pa uporabljajo nekakšno mešanico izrazov iz obeh Korej. Podobne nevšečnosti povzroča tudi nekonkurenčnost. Že sama južnokorejska ekipa bi se na olimpijske igre težko uvrstila, a ima kot gostiteljica pravico nastopa. Ob dodajanju manj kakovostnih in manj izkušenih severnokorejskih igralk pa so se pojavili dvomi, ali je združitev sploh smiselna. V Pjongčangu dnevno potekajo organizirani protesti, v katerih Južni Korejci nasprotujejo sodelovanju Severne Koreje na celotnih igrah, torej tudi enotnemu hokejskemu moštvu.
S podobnimi vprašanji se je srečevala tudi trenerka Južne (in zdaj združene) Koreje Sarah Murray. »Ko sem izvedela za nastop združene ekipe, sem pomislila na najslabši možni scenarij: da bodo naše igralke ločene in se ne bodo pogovarjale. Toda po dveh tednih lahko povem, da je kemija v ekipi res dobra, precej boljša, kot sem pričakovala,« je povedala Murrayjeva, ki upa, da bo celotno dogajanje pripomoglo k izboljšanju odnosov tudi na političnem področju.
Nad združeno ekipo je navdušena tudi nekdanja ameriška hokejska reprezentantka Angela Ruggerio, ki je trenutno članica Mednarodnega olimpijskega komiteja. Štirikratna udeleženka olimpijskih iger verjame, da si korejska ekipa zasluži Nobelovo nagrado za mir. »Ne gre za igralke, za moštvo ali državo. Gre za moč športa, ki povezuje,« je dejala Ruggerieva. To moč so lahko navijači v dvorani Kwandong občutili v soboto proti Švici in včeraj proti Švedski, verjetno pa bo podobno tudi jutri proti sosedi Japonski.
