Neki dan minulega tedna se je dvajsetletnega Ljubljančana dalo slišati reči, da se dandanes v diskotekah ne pleše več kot nekoč. Obujanje boljše preteklosti je očitno doseglo skrajne razsežnosti. O nekdanjih boljših časih jamrajo malodane najstniki.
Danes ima malodane sleherna subkultura pri nas napisano knjigo ali posnet dokumentarec. Obilo je avtobiografij in biografij, vendar so hipiji prvi, ki so začeli tovrstno nostalgijo. Ker so bili prva subkultura. Sploh je to povzročil punk. »Punkerji so nam očitali, da smo nekonstruktivni in da je bilo v naših časih vse lahko. Saj je bilo, vendar je bil to tak čas. Ni bil problem denar. Pri šestnajstih letih sem šel prvič sam v Turčijo, potem še dvakrat v Indijo. Najlepša leta mojega življenja so bila med letoma 1970 in 1980,« govori Gregor Štrukelj. Kot letnik 1955 je bil kanček mlajši od osrednjih letnikov hipijevstva. Štrukelj se tudi ni pretirano udeleževal protestov oziroma politike, je pa bil eden bližnjih prijateljev Vojina Kovača - Chubbyja. Predvsem o njem pa se bo tokrat besedičilo.
Osrednja osebnost hipijevskih časov
Vojin Kovač - Chubby je živel med letoma 1948 in 1985, v kolektivnem spominu Ljubljane pa velja za osrednjo osebnost hipijevskih časov. »Danes bi se temu reklo guru. Ljudje so ga poslušali,« pravi Vlasta Ivić, ki med drugim še vedno hrani velik list papirja, na katerem je sporočilo, ki ji ga je Kovač pustil ob neki priložnosti. Nič posebnega. Da je meso v hladilniku in da je solata sumljiva, pa vendar ljubko. Blaž Ogorevc, po Štrukljevem mnenju edini, ki je v tistih ferentovsko-šumijevskih časih po pojavnosti ter delovanju konkuriral Kovaču, pripoveduje: »Bila sva prijatelja, ker sva bila oba zoprneža. In zoprneži se razumemo. Čabon je bil neizmeren važič. Ko je prišel v lokal, se ga je takoj opazilo zaradi višine, pa tudi glasen je bil. Ko človek daje misliti, da je glavni, pa tako hitro pomisli tudi okolica.«
Že osnovne Kovačeve značilnosti so bile fascinantne. Pri 198 centimetrih višine je tehtal približno 70 kilogramov. Ni igral košarke, niti se ni nikdar ukvarjal s športom. Kondicijsko je bil slab in tudi najkrajše razdalje je rad prepotoval s taksijem. Če je bil zanj denar. »Kljub slabotnosti ga frizerska policija, runkeljski mladci, ki so ob odobravanju običajnih državljanov pa tudi policije tiste čase po mestu lovili dolgolasce in jih nasilno strigli, nikdar ni ujela. Mene so,« dodaja Blaž Ogorevc, ki je bil v mlajših kategorijah spodoben tekač.
Napad na Franka Zappo
Njegovi dosežki pretežno živijo v ustnem izročilu. Priče govorijo, da je bil vedno glavni v družbi. Da malodane namerno ni naredil mature, kaj šele, da bi poskusil kaj študirati. Da je bil anarhist. Da ni maral temnopoltih, čemur naj bi botrovale neke neljube izkušnje iz Amsterdama. Da se je hvalil, da je sin črnogorskega generala, katerega imena pa niti najbližji niso poznali, obenem pa se je izrekal za izrazitega Slovenca in je srbohrvaščino razumel kot »strani jezik«. Da mu je uspelo ekspresno predčasno doseči izpust iz JLA zaradi psihičnih motenj.
Da je sporadično (nikdar ni bil odvisnik) eksperimentiral tudi s trdimi mamili, kar so v tistih časih bile opijeva tinktura in razne tablete, ki so se neredko kradle v apotekah. Da naj bi bil biseksualec in po najbolj spektakularni inačici prva žrtev aidsa pri nas, čeravno mnogi vendarle pravijo, da ga je doletel kostni rak. Da se je zavoljo performansa v spalni srajci in copatih sprehodil po mestu, kar je Tone Stojko fotografiral, fotografija pa je krasila naslovnico Tribune. Da je posnel celo film. Da je na poletnih demonstracijah zoper sovjetsko zasedbo Češkoslovaške javno zažgal partijsko zastavo, ob tem da je bil potomec prvoborke. Da se je sredi belega dne pred Figovcem na strehi osebnega avtomobila javno onegavil s turistko iz Irske.
Da je dobil izgon iz Amsterdama in da je na nizozemske stroške priletel z letalom v Zagreb. Da je leta 1975 pred Halo Tivoli besedno napadel samega Franka Zappo, češ da naj ga neha imitirati. Da so bili drugi, ko je govoril on, tiho in da je bil v besednih dvobojih bridko krut. »Če bi se moral spomniti primera, mi pride v spomin, ko je prvi ženi Kralja, ko se je drugič poročila z Angležem, ki se je slučajno pisal Knight, čez Šumi vzkliknil: 'Ja, kako si pa lahko tako degradirala, da si se s kralja spustila na viteza?!'« se spominja Štrukelj.
Konflikt med starim in novim
Pisal je pesmi, vendar je njegova knjižna zbirka posthumno izšla šele leta 1987. Istega leta je izšel tudi roman Petra Božiča. Obe knjigi imata isti naslov: Chubby was here. »Chubby was here je napisal na steno Šumija, potem ko sva se zmenila tam, vendar sem jaz zamudil, on je pa šel in mi na tak način sporočil, da je bil tam. Bil je že bolan,« pravi Matjaž Hanžek, danes poslanec, davno nekoč pa Chubbyjev sošolec na gimnaziji Bežigrad. In bližnji prijatelj.
Bežigrad je bila menda edina srednja šola v Ljubljani, ki je tedaj tolerirala dolge lase dijakov. Nekateri na drugih šolah so k pouku hodili tudi z lasuljami, da so bili videti, kot da imajo kratke lase. Hanžek, tudi najbolj zaslužen za to, da je iz pesmi, ki niso zgorele, izšla zbirka, pravi: »Chubby je bil dober pesnik, lahko pa tudi rečemo, da je bil največji hipi. Bili smo kulturno gibanje, vezano na skupino OHO. Drugo podobno gibanje je bilo na Šubičevi gimnaziji. Politično odmeven je bil njegov manifest lumpenproletarske revolucije. Chubby se je iz tega delal norca in iz tega je nastal kulturni problem in zgražanje kulturne smetane.«
Da, človek, ki velja za kult svojega časa, se je predvsem iz vsega šalil. Performans je bil njegov vsakdan. Hanžek nadaljuje: »Po naravi je bil anarhist. Sprva je govoril, da je lavreat lumpenproletarske revolucije, kasneje pa, da je nacionalna katastrofa. In o teh zadevah je širil glas zgolj po ustnem izročilu. Edino javno nastopanje so bile pesmi, pa tudi njih je večji del zgorel, nad čimer je bil iskreno navdušen. Chubby je realen mit. Kar se govori o njem, je večinoma resnično ali pa bi lahko bilo resnično.« A vsi pravijo, da je bil v osnovi skrajno nežna duša. Nežna duša, ki je kompleten konflikt med starim in novim – za kar je pri takratnem dogajanju predvsem šlo – izživela brezrezervno. In zato je ostal neomadeževani kult tistega časa.
