Koalicijska pogajanja sama še nikoli po drugi svetovni vojni niso bila tako kratka, hkrati pa Nemčija po lanskih septembrskih volitvah na novo vlado čaka že peti mesec in bo še najmanj dva tedna, morda večino marca. V sredo zgodaj dopoldne, po celonočnih pogajanjih usklajeni osnutek koalicijske pogodbe med konservativci (CDU/CSU) in socialnimi demokrati (SPD) mora namreč z glasovi po pošti potrditi še večina članov SPD.
Povsem nazadnje je bil na ravni predsednikov strank dosežen kompromis glede dotlej najbolj spornih točk: zaposlitev za določen čas, obrambnih izdatkov in razvojne pomoči ter enake obravnave pacientov ne glede na to, ali so zavarovani pri zasebni ali javni blagajni. Prihodnja vlada naj bi tako omejila zaposlitve ene in iste osebe pri istem delodajalcu za določen čas na največ poldrugo leto, poleg tega pa naj bi v podjetjih z več kot 75 zaposlenimi smeli imeti največ poltretji odstotek zaposlenih za določen čas.
Novi poudarki za Evropo
Socialni demokrati so do določene mere uveljavili tudi zahtevo, da je treba povišanje obrambnih izdatkov povezati z višjo razvojno pomočjo (po načelu en evro več za vojsko, en evro več za pomoč nerazvitim državam), glede izenačitve višine zdravniških honorarjev ne glede na blagajno pa so se zadovoljili z napovedjo, da se bo vlada tega lotila s podrobno analizo razmer in možnih ukrepov. Odpravi »dvorazrednega zdravstva« oziroma uvedbi enotnega zdravstvenega zavarovanja, ki je bila v njihovem predvolilnem programu, so se odpovedali ter se poleg omenjenega zadovoljili s še nekaj popravki, recimo zagotovitvijo sredstev za osem tisoč dodatnih zaposlitev v negi in ponovno izenačitvijo višine delodajalskih in delojemalskih prispevkov. Novi zagon za Evropo, nova dinamika za Nemčijo in nova kohezija za našo deželo so naslovna gesla koalicijske pogodbe, ki ima 177 strani. Glede Evrope je v njej nekaj novih poudarkov v primerjavi s programom in politiko prejšnje vlade, kajti močno so izpostavljene reforme (v tesnem sodelovanju z vsemi partnerji, pravi pogodba, in izrecno omenja Francijo) in solidarnost v različnih pogledih, navsezadnje tudi z obljubo, da je Nemčija v evropski proračun pripravljena prispevati več kot doslej.
V zvezi s tem morda velja omeniti, da je Evropa v pogodbi vsega skupaj omenjena 300-krat (Nemčija 220-krat), za tretjino večkrat pa je uporabljen tudi pojem mednarodni v primerjavi z nacionalni. In čeprav je pri sklepanju iz golih številk treba biti previden, še dva primera: varnost in zaščito pogodba omenja 450-krat, svobodo in človekove pravice pa 70-krat; besedna zveza, da »koalicija hoče«, je uporabljena 818-krat, »koalicija bo« pa 582-krat.
Razdelitev resorjev
S pogodbo so si koalicijske stranke razdelile tudi ministrske resorje: CDU naj bi jih poleg kanclerke Angele Merkel imela še sedem, SPD šest, CSU pa tri. Glavni spremembi glede na sedanjo (pravzaprav že prejšnjo) vlado sta, da bodo socialdemokrati prevzeli finančno ministrstvo, manjša konservativna stranka CSU pa notranje. To v prvem primeru napoveduje odmik glede na dosedanjo ordoliberalno politiko doma in v evropskem okviru, v drugem pa predvsem še dodatno zaostritev priseljenske politike, kajti bavarska CSU se v tem pogledu razlikuje ne le od SPD, ampak tudi od kanclerkine CDU. Poimensko sestava še ni dokončna, vendar velja zagotovo, da bo Martin Schulz zunanji minister (kot predsednik SPD naj bi ob prevzemu ministrske funkcije odstopil), finančni minister naj bi postal hamburški župan in nekdanji generalni sekretar stranke Olaf Scholz, notranji minister pa predsednik CSU Horst Seehofer.
Kot običajno se je takoj po objavi vsebine koalicijskega osnutka začelo preračunavanje, kdo je bolj popustil oziroma kdo je več dobil. Še najbolj zadovoljni so za zdaj videti v CSU, v SPD svoje pogajalce najbolj kritizirata podmladek in levo krilo, največ nezadovoljstva pa je slišati iz kanclerkine CDU, pri čemer je eden glavnih očitkov izguba finančnega ministrstva.
