Vsak izmed nas bo še moral sprejeti boleče kompromise, je pred današnjim drugim dnevom podaljška nemških koalicijskih pogajanj pomenljivo dejala kanclerka Angela Merkel: »Sama sem nanje pripravljena, če bomo lahko zagotovili, da bodo na koncu koristi pretehtale nad slabostmi.« Zaskrbljena za izid pogajanj resda ni bila videti, so pa nekateri pogajalci iz njene stranke še danes dopoldne tudi uradno izražali mnenja, da dogovor nikakor ni zanesljiv.
Devet desetin usklajeno
Nič več kot zadržano optimističen ni bil niti predsednik socialnih demokratov Martin Schulz: »Imam dobre razloge za prepričanje,« je dejal, »da bomo danes končali, in to v, upam, pozitivnem duhu, z dobrim dosežkom za našo deželo.« Malce nenavadno zadržan je bil glede na to, da naj bi bilo usklajenih že več kot devet desetin pogajalskih točk, odprta pa le še nekatera vprašanja glede delovnega prava, zdravstvene politike, obrambnega proračuna in izvoza orožja. Z drugimi besedami, koalicijski program predvidene prihodnje nemške vlade je imel napisanih že 167 strani, manjkalo jih je le še kakšen ducat.
A pri tem ducatu strani gre nemara najmanj toliko kot za vsebino tudi za merjenje političnih moči. Za konservativce in še bolj za socialne demokrate je ena zadnjih neusklajenih točk glede možnosti delodajalcev, da brez utemeljitve zaposlujejo za določen namesto za nedoločen čas, postala vprašanje prestiža. Pogajalci SPD so namreč dobili izrecno nalogo strankine izredne konference, da dosežejo odpravo te možnosti. Enako nalogo so dobili z zahtevo po odpravi razlik v cenah za isto storitev v javnem in zasebnem zdravstvu. Prav zaradi tega splošno znanega izrecnega mandata so se konservativci na drugi strani znašli v tolikšni zadregi, da te zahteve sprejmejo, seveda iz bojazni, da bi si njihovi volilci to razložili kot prehudo popustljivost iz želje, da za vsako ceno ostanejo na oblasti.
Dlje kot ni vlade, boljše za AfD
Vendar so se konservativci od začetka pogajanj tudi dobro zavedali, da na koncu ne smejo ostati s Črnim Petrom v rokah oziroma se obnašati tako, da bi jim bilo mogoče pripisati odgovornost za morebiti spodletela pogajanja. Problem bolečih kompromisov, o katerih je govorila kanclerka, je tako postal predvsem problem, kako pripeljati pogajanja do konca, ne da bi bilo že na prvi pogled razvidno, kdo je popustil. Hkrati pa se oboji, konservativci in socialni demokrati, še kako dobro zavedajo dejstva, da večina Nemcev ni naklonjena ponovni veliki koaliciji in da sta oba tabora v zadnjih tednih po javnomnenjskih raziskavah izgubila po tri odstotne točke. S konservativci pri dobrih 30 odstotkih podpore in SPD pri 17 odstotkih stranke predvidene koalicije danes ne bi več dobile polovice volilnih glasov, na drugi strani pa se je skrajno desna Alternativa za Nemčijo na tretjem mestu s 15 odstotki že zelo približala socialnim demokratom.
