Möderndorfer se je v govoru večkrat naslonil na kritično misel Ivana Cankarja in njegove definicije Šentflorjancev, ki prezirajo umetnike in umetnost. Po njegovem mnenju se v več kot 100 letih nič ni spremenilo, samo slabše je.
Opozoril je, da je umetnost neideološka opozicija oblasti, zato bi jo oblastniki raje razumeli kot prosti čas in nekaj, kar se lahko potisne v komercializacijo.
»Živimo v družbi, ki bolj ceni tiste, ki prodajajo, kot tiste, ki ustvarjajo,« je povedal predsednik upravnega odbora, ki se je dotaknil tudi aktualnega programskega razpisa za nevladno umetnost. »Ukinjanje nevladne umetnosti je ukinjanje nacionalne kulture,« je dejal in požel gromek aplavz.
Govornik je opomnil, da se za vse najde denar - za »lex Mercator« in vse druge lexe; kaj pa lex slovenski film, lex slovenska knjiga, lex sodobni ples, se je vprašal. Odgovor leži v drži oblasti, ki ne preganja umetnikov in umetnosti, se jih ne boji, le ignorira. Möderndorfer je na koncu pozval k uporu zoper trenutno stanje stvari in k nepristajanju na hlapčevstvo v vseh oblikah.
Pesnik Boris A. Novak, veliki Prešernov nagrajenec, je uvodoma v šali povedal, da je kot epski pesnik popoln sadist, bere lahko več ur, a da se bo občinstva usmilil in bo bral znatno manj časa.
Novak je ganil Gallusovo dvorano z izbranimi pesmimi, v katerih med drugim opisuje, da je poezija potrebna dvakrat: za vrh najslajšega poljuba in srh najdaljšega odhoda, da med dvema otrokoma izberi oba, da med obupom in upanjem izberi upanje - težje ga je nositi.
Drugi veliki nagrajenec Janez Mejač je bil v govoru kritičen; od 900 malih in velikih Prešernovih nagrad jih je plesna umetnost prejela nekaj več kot 20. Opozoril je na položaj plesne umetnosti, ki tudi sicer ni primerno obravnavana, tudi kar zadeva pedagoško plat.
