Na ta vprašanja sta odgovarjala mladi raziskovalec Izidor Barši, diplomirani filozof, zaposlen na filozofski fakulteti, in dr. Martin Vodopivec, biolog in fizik, zaposlen na Agenciji Republike Slovenije za okolje.
Pod besedo znanost se skriva veliko več, kakor se sprva zdi. Znanost se deli na veliko vej, vendar sta med glavnimi empirična znanost, pod katero sodijo naravoslovne vede, in družboslovna znanost. In kje je meja med znanostjo in le vedo?
Tesna povezanost z znanostjo
Četudi je po nekaterih virih klasična filozofija prvotna znanost, po mnenju Baršija obstaja ločnica med moderno filozofijo in znanostjo danes. »Nekoč so bile znanstvene dejavnosti in filozofska razmišljanja precej pomešani. Bili so znanstveniki, ki so imeli filozofske traktate, in obrnjeno, bili so filozofi, ki so govorili o naravi stvari kot taki, čemur bi danes rekli znanstveno preučevanje.« Kljub razlikam pa je filozofija še vedno zelo tesno povezana z znanostjo. »Filozofija naj bi oziroma bi morala znanosti ponuditi nekakšno refleksijo ali, drugače povedano, raziskovati, kaj so predpostavke znanstvenika pri njegovem delu. /…/ Obe strmita k natančnosti in jasnosti. Razlika med njima pa je, da ima znanost nekakšno predpostavko zunanjega sveta, medtem ko filozofija tega nujno nima.«
Filozofija je torej večna sopotnica znanosti, ima pa to prednost, da se v nasprotju z vsemi drugimi vedami in znanostjo ne ukvarja le sama s seboj, temveč se poskuša zbližati z vsemi drugimi znanostmi in njihovimi področji preučevanja.
Naravoslovcu je lažje definirati
Dr. Martinu Vodopivcu se zdi, da je pri naravoslovnem raziskovanju stvari lažje definirati, kar vodi v lažjo nastavitev problema in iskanje rešitve: »Zagotovo je med obema velika razlika. Naravoslovnim raziskovalcem je verjetno to, s čimer se ukvarjamo, lažje definirati. Sam kot fizik si vedno želim stvari numerično vrednotiti. Bolj ko je sistem kompleksen, težje je pristopiti k njemu. Če se naravoslovec ukvarja z osnovnimi problemi, kot so osnovni naravni zakoni, so problemi lepše definirani in nastavljivi.«
Družboslovna in naravoslovna znanost se ne razlikujeta le po definiciji, ampak tudi po načinu raziskovanja. Naravoslovje se velikokrat ukvarja z naravo in njenimi pojavi ali bolj s fizičnimi objekti raziskovanja. To vodi v ure in ure dela v laboratoriju, potrpežljivosti in pripravljenosti, da včasih ne bomo takoj prišli do želenega rezultata.
Večina družboslovnih znanosti se ukvarja s človekom in njegovo vlogo v svetu. Zato tudi preučevanje pri družboslovju ni vedno enako, saj se preučevanje razlikuje od situacije do situacije. V družboslovju načeloma ni predpisanih postopkov, ki bi vedno in brez izjem držali. Pri družboslovju pride tudi do etičnih zadržkov. S tem, ko družboslovne znanosti (sociologija, psihologija, antropologija…) preučujejo človeka oziroma njegovo kulturo in duševnost, je vprašanje, kako daleč se pri raziskovanju sme iti. Pri naravoslovnih znanostih so poskusi na ljudeh, ki so bili sprejeti za neetične, zamenjali poskusi na živalih. V družboslovnih vodah to ni mogoče. Problem ali vprašanje se lahko pojavi v marsikateri obliki in tudi odvisno je od raziskovalca, kako se ga bo lotil.
Zabrisana ločnica med prostim časom in delom
Pri filozofiji raziskovanje zajema ogromno branja, pisanja in poglabljanja, torej samotnega dela. Posledice tega so lahko zelo različne. Barši je povedal, da lahko takšno delo prinaša vse od melanholije pa do navdušenja in veselja.
Dr. Martin Vodopivec pravi, da tudi naravoslovno raziskovanje lahko prinese dosti veselja. Včasih raziskovanje od človeka zahteva še kaj več: »Raziskovanje te vedno okupira, tudi v zasebnem času, ob tem pa mora področje raziskovalca zanimati, saj ga raziskuje iz lastnega interesa (ne samo zato, ker je plačan za to). Raziskovalec potuje po konferencah, jaz sem hodil še na terensko delo, saj sem se ukvarjal z morjem. To je pomenilo tudi večdnevne plovbe.«
Oba sta omenila slabo financiranje raziskovanja in težko preživljanje v znanosti ne glede na smer. Težko je tudi, ker se raziskovalec ukvarja s projektom, ki je financiran, vendar se projekti sčasoma končajo in znanstveniki morajo stalno iskati nove projekte, da obdržijo službe.
Vodopivec je to razložil z besedami: »Socialna negotovost je torej ena hujših težav, ki pesti mlajše generacije znanstvenikov.«
