Ulica, ki danes nosi ime Moškričeva, je bila prvič poimenovana leta 1941 po kamnoseku Luki Misleju. Ta je v Ljubljano z Vipavskega prišel leta 1694, ko se je poročil z Magdaleno Schefertnizin. Bil je zelo uspešen kamnosek, priljubljen pri jezuitih, saj so mu zaupali mnogo del, vključno z opremo cerkve sv. Jakoba in stolnice. V njegovi delavnici je Angelo Pozzo izdelal tudi vhod v semenišče z dvema atlantoma, ki ga lahko občudujemo še danes. Ve se, da je za to delo dobil 300 goldinarjev. Namenil se je izdelati tudi oltar v frančiškanski cerkvi, a ga je prehitela smrt. V njegovi delavnici je delalo mnogo kiparjev, a je vse skupaj vendarle zapustil Frančišku Robbi. Tudi zato, ker je bil Robba poročen z Mislejevo hčerjo Terezijo.
Mislejevo ulico so preselili
Cerkveni kamnosek po drugi svetovni vojni ni bil več dober izbor za poimenovanje ulice v delavskih Mostah. Zato so njegovo ulico preselili za Bežigrad, v novonastalo Savsko naselje, ulico v Mostah pa poimenovali po Jožetu Moškriču, tiskarju, pisatelju in narodnem heroju. Ljubljančani njegovo ime bolj kot z ulico povezujejo z osnovno šolo in nekdanjo tiskarno.
Jože Moškrič se je rodil v Dobrunjah leta 1902. Izučil se je za tiskarja, natančneje tipografa. Delavski milje, v katerem se je gibal, je bil seveda odlična podlaga, da se je še pred drugo svetovno vojno seznanil s komunističnimi idejami ter postal član partije in organiziral ilegalno tiskarno. Še pred vojno je bil zaprt. Ko so se aretacije napovedovale tudi z začetkom vojne, je leta 1941 raje odšel v partizane. Prevzel je ime Ciril in se boril v Molniški četi, prvi partizanski četi v Sloveniji. V njej so se borili večinoma Moškričevi kolegi iz Dobrunj, saj je bila utemeljena na temelju prve skojevske skupine delavskega društva Svoboda v Zadvoru.
Zaupnik Edvarda Kardelja
Prav na pobudo Jožeta Moškriča so se kolegi 13. julija 1941 zbrali v Grabnah in še istega dne popoldne odšli v Zadvorške hribe. Skupno jih je bilo okoli 13. Nemudoma so ustanovili četo, za poveljnika pa določili Feliksa Vidergarja, pozneje pa so za poveljnika postavili Ljuba Šercerja. Četa je prve dni imela eno samo puško. V dneh po ustanovitvi so se jim pridruževali še drugi, ki so s seboj prinašali živež in orožje, z napadi na italijanske patrulje pa so pridobili še nekaj oborožitve. Borci so bili precej neizkušeni v gverilskem načinu bojevanja, zato se jih je del po ukazu poveljstva priključil drugim odredom.
Jože Moškrič je začel sodelovati z Edvardom Kardeljem, nekateri viri navajajo, da je bil njegov zaupnik. Postal je politični poverjenik partizanskega območja med Podlipoglavom in Pugledom. Toda ni dočakal svobode. Od trinajstih ustanovnih članov jih je vojno preživelo le pet. Jožeta Moškriča so belogardisti ranili 22. februarja 1943, nato pa ga na Polici pri Grosupljem mučili in ubili. Po vojni so ga pokopali na Urhu, leta 1951 pa razglasili za narodnega heroja.
Za njim je ostal kup rokopisov pesmi in dram. Nekaj jih je bilo brez večjega uspeha uprizorjenih že pred vojno v društvi Svoboda. Po tematiki se je pod vplivom socrealizma posvečal delavskim in kmečkim temam težaškega življenja, čeprav je napisal tudi nekaj komedij, denimo Star mož in mlada žena, za katero pa je menil, da je prezapletena in preobširna, da bi bila uspešna.
