Poslopje šole je bilo za Spodnjo Šiško velika pridobitev, saj je zaradi naraščanja števila prebivalcev stara šola postala premajhna. Zato so leta 1907 ustanovili gradbeni odbor in v enem letu so postavili enonadstropno novo šolsko poslopje z 12 učilnicami in telovadnico. 13. septembra 1908 so šolo z velikim pompom odprli, ključe pa je prejel nadučitelj Anton Javoršek, po odprtju pa so imeli še veselico s srečelovom v vinski kleti.
Čez štiri leta je šola spet postala premajhna in so jo povišali še za eno nadstropje, ločili pa so jo tudi na deško in dekliško šolo. Od tedaj se je šola še širila in zdaj skupaj z igrišči zavzema dobršen del Železnikarjeve ulice. Tej so ime spremenili leta 1923, ko je bilo nujno, da so zaradi priključitve k Ljubljani po pravilih poimenovane vse ulice v Spodnji Šiški. Odločili so se, da jo imenujejo po Francetu Železnikarju, delavskem aktivistu.
Na barikadah ali ne
France Železnikar se je rodil leta 1843 v Ljubljani v družino krojača Frana Železnikarja. Ni imel veliko izbire, kaj bo postal: dve leti je hodil v mestno ljudsko šolo, nato pa je šel v uk za krojača h krojaškemu mojstru Agricolu. Ko je opravil izpit, se je odpravil na delo v Gradec, na Dunaj, v Trst, leta 1868 pa se je vrnil v Ljubljano, a je bil takoj vpleten v pretep v Vevčah ter je odsedel šest tednov zapora.
Odšel je v Švico, nato pa v Francijo, kjer je delal v Lyonu in Parizu. Sedaj pa se zaplete: urbane delavske legende trdijo, da se je Železnikar v času bivanja v Franciji tako navdušil nad idejami delavskega aktivizma, da je bil celo med udeleženci pariške komune. Zanimivo pa je, da sam Železnikar tega nikoli ni priznal, tudi ko so mu čez leta v Ljubljani sodili zaradi veleizdaje ter žaljenja cesarja, je trdil, da je bil v času komune v Lyonu. Kar pa je razumljivo: očitali so mu tudi, da ima skrivne kontakte z anarhisti v Parizu, zato je zanikal vsa srečanja s komunardi, čeprav je prijateljem menda razlagal, kako se je boril v Parizu in bil celo ranjen v levo ramo.
Komunard ali ne, ko se je leta 1875 vrnil v Ljubljano in odprl svojo krojaško delavnico, je postal aktiven v ljubljanskem delavskem izobraževalnem društvu, kjer je sodeloval pri širjenju socialdemokratskih idej in vedenja o pravicah delavcev, čeprav je v več objavah zanikal, da bi bil »socialdemokrat ali celo komunard«.
A s širjenjem idej ni deloval dolgo: leta 1884 so ga skupaj s somišljeniki – čevljarjem Ferdinandom Turnom, krojaškim mojstrom Francetom Sturmom, knjigoveškim pomočnikom Edvardom Krieglom in čevljarskim pomočnikom Francetom Dhülom – aretirali in obtožili veleizdaje. O njem je Slovenski narod zapisal: »Kar se tiče širjenja nove vere, sili se v prvo vrsto neki krojaški obrtnik, kateri misli, da je zategadelj, ker ga je slučajno zanesla sapa v domovino res prave francoske svobode, že poklican politično modrost učit ves slovenski narod, posebno pa ljubljanske obrtnike.« Obsojen je bil na deset let zapora, od katerih jih je osem odslužil v Gornji Avstriji, dve pa v Ljubljani. Ko je prišel na svobodo, je sicer ponovno skušal organizirali delavski klub, a mu ni uspelo. Februarja leta 1903 je v Ljubljani naredil samomor.
