Predel Ljubljane na Ledini v šempetrskem predmestju je bil v svoji zgodovini zaznamovan s polji in šolami. Že od nekdaj so se ulice tam imenovale Poljske ulice ter so bile bolj kot ulice poti razpredene po njivah. Dokler niso 4. oktobra 1889 tam odprli velikega šolskega poslopja 1. mestne deške ljudske šole. Tedaj je to postal neke vrste šolski okoliš, ki pa je bil še vedno bolj ali manj sredi livade. Da bi tudi z ulicami počastili šolstvo, so dve leti po odprtju šole del Poljske ulice poimenovali v Komenskega ulico po utemeljitelju sodobne pedagogike, Čehu Janu Komenskem.
Nasproti poslopja šole je stalo zavetišče svetega Jožefa, kjer so sestre usmiljenke skrbele za bolne, del pa je bil namenjen sirotam. Obe stavbi skupaj sta tvorili impozanten vhod v ulico, ki so jo leta 1910 poimenovali v Karola Kotnika ulica, ki pa je segala le do Slomškove ulice in ne tako kot zdaj vse do železnice oziroma Masarykove ceste. Poimenovali so jo na željo župana Ivana Hribarja, ki je le teden dni po smrti Karola Kotnika na seji mestnega sveta predlagal, da bi po njem poimenovali prav to ulico, češ da bodo v njej zgradili še nekaj »zidanih učiln«, kot se je izrazil župan, ki je svetnike k imenovanju ulice spodbudil še s stavkom: »Mladina, ki bo obiskovala te šole, bo vedno imela pred očmi ime požrtvovalnega rodoljuba.«
Radodarna družina iz Verda
Razlog za tako navdušenje župana Hribarja je bil v tem, da je teden dni prej na smrtni postelji milijonar Karol Kotnik narekoval oporoko, v kateri je skoraj vse svoje premoženje, to je 600.000 kron, zapustil slovenski šolski mladini, natančneje Družbi svetega Cirila in Metoda, ki je zbirala denar za gradnjo slovenskih šol.
Zgodba Karola Kotnika pa je pravzaprav zgodba o dobrodelnih dejanjih vse družine Kotnik, katere eden od članov je navdihnil Cankarjevo delo Kralj na Betajnovi. Začetnik dinastije je bil Jožef Kotnik iz Verda. Bil je kmet, ki je postal pravi veleposestnik in je imel v lasti takrat najbolj znan vrhniški hotel Pri črnem orlu, v katerem ne le da je bila plesna dvorana, temveč tudi čitalnica.
Njegov sin Fran je študiral na Dunaju in je v kraju zgradil opekarno in furnirnico, pozneje še tovarno parketa, tako da se je družinska posest še in še širila. Ob njegovi smrti se je izkazalo, da je velik del svojega bogastva razdelil v dobrodelne namene, tudi Družbi svetega Cirila in Metoda. Podjetja je podedoval njegov najstarejši sin in soimenjak Fran, tedaj še študent, a je leto dni po očetovi smrti tudi on umrl. In tako kot oče del premoženja podaril v dobrodelne namene, preostalo pa je podedoval njegov brat Karol, tedaj dijak, ki pa je bil izjemno bolehen ter je večino realke opravil po izpitih.
Delal noč in dan
A vseeno je šel študirat na Dunaj, kjer ga je eden od vrstnikov opisal kot »vzgled narodne zavednosti in narodnega mišljenja. Najbolj so ga zanimale gospodarske stvari.« Po končanem študiju se je vrnil domov in prevzel družinsko posest ter tovarne in se »s čebelično marljivostjo vživel v gospodarstvo, vedno skrbeč za napredek v svoji stroki«.
Poročil se ni, da bi imel več energije za delo, in je očetovo zapuščino še povečal. Toda njegova bolezen, jetika, je napredovala. Februarja 1910 je bil tako slaboten, da se je zavedal, da so mu šteti dnevi. Zato je ponoči k sebi poklical notarja in mu narekoval oporoko. Naslednjega dne, 28. februarja 1910, je v 35. letu starosti umrl kot zadnji moški potomec verdske rodbine Kotnik. Že istega dne zvečer so časopisi objavili novico o velikem daru. »Delal je noč in dan, da je zapustil slovenski deci res kraljevi dar. Nobeno slovensko društvo, nobena korporacija ni dobila še takega daru,« je ob njegovem grobu dejal predsednik Družbe svetega Cirila in Metoda.
