Italijanski oblikovalci že desetletja spadajo med najboljše na svetu. Pa najsi gre za modno ali pa avtomobilsko industrijo. Leto 1938 je bilo tako za italijansko avtomobilsko industrijo še posebno pomembno, saj so takrat privekali na svet Giorgetto Giugiaro, Leonardo Fioravanti in Marcello Gandini. Zadnjega so uvrstili med 25 najpomembnejših oblikovalcev na svetu, najbolj pa se je proslavil z lamborghinijem countachem in miuro. »Osredotočam se na arhitekturo vozila, njegovo konstrukcijo in mehanizme, ne pa na samo zunanjo podobo,« je pred leti zaupal v intervjuju.
Njegova zgodba o uspehu se je začela leta 1963, ko je za roko pocukal slovitega Nuccia Bertoneja in ga prosil za službo. Takrat je bil šef oblikovanja Giugiaro, ki pa svojega kolege ni maral in je nasprotoval zaposlitvi. Tako je trajalo kar dve leti, da je Gandini po odhodu Giugiara, ki je odšel v Ghio, vendarle dobil službo, sprva slabo plačanega asistenta, studiu Bertone pa je bil zvest 14 let. »Ko sem Bertoneju pokazal nekaj svojih slik, je bil videti navdušen in rekel mi je, da se kmalu slišiva. A se nisva. Šele nekaj mesecev pozneje sva se znova sestala in zdel se mi je osramočen. Povedal mi je, da bi v primeru, če bi me zaposlil, ostal brez prvega oblikovalca,« se spominja Gandini. V času sodelovanja z Bertonejem se ni podpisal zgolj pod dva športna lamborghinija, temveč je sodeloval pri razvoju citroëna BX, prve generacije BMW serije 5 in renaulta supercinqa. Njegova iznajdba pa so tudi vrata, ki se odpirajo navzgor (tako imenovana škarjasta vrata) in jih je predstavil pri prototipu alfe romea 33 caraba s kar 230-konjskim osemvaljnim motorjem. Vrata je kasneje uporabil tudi pri bugattiju EB110, narejenem v celoti iz karbona.
Miuro naredil v treh mesecih
Omembe vredna je tudi lancia stratos, ki je v 70. letih dominirala na relijih, prepoznavna pa je postala tudi zato, ker so jo uporabili v filmu Moonwalker Michaela Jacksona. Nad njo je sam najponosnejši. »Nisem bil namreč odgovoren zgolj za dizajn, temveč tudi za šasijo. Šlo je za projekt, ki mi je prinesel največ zadovoljstva,« je povedal Gandini. Prototip je bil sprva obarvan belo, kasneje je postal rdeč, avto pa je navdušil šefa Lancie Cesara Fioria, ki si je zaželel štirikolesnika, ki bo majhen, lahek in odlično vodljiv. Pri razvoju pa so imeli ves čas pred očmi dva avta, ki sta bila tedaj vladarja cest, renaulta alpine in porscheja 911. Stratos je tako leta 1974 odpeljal 15 dirk, na desetih je zmagal, po dvakrat je bil drugi in tretji. Prevlada na relijih se je šele začela.
Zanimiva je tudi zgodba o tem, kdo se je podpisal pod lamborghinija miuro, ki ga številni ljubitelji avtomobilizma prepoznavajo kot najlepši športni avto nasploh. Pa se je pod njega podpisal Gandini ali Giugiaro? Za Gandinija dvoma o tem ni. »Jaz sem naredil miuro, in to čisto sam, v vsega treh mesecih. Da je slišati napačne razlage, je kriv francoski novinar Jean Bernardet, ki je sklepal, da se je pod avto podpisal moj predhodnik pri Bertoneju, ki je bil takrat šef oblikovanja. Toda Bertone je po objavi članka vse skupaj takoj zanikal.« Miura, ki je nastala po želji Ferruccia Lamborghinija, da na cesto zapelje antiferrari, je bil prvi superšportni avto in prava revolucija na cesti. Med letoma 1966 in 1972 so jih naredili 764. Njen pospešek do stotice je trajal le pet sekund, maksimalna hitrost je bila 300 kilometrov na uro.
Samo oblikovanje ni zabavno
Gandini se je leta 1980 odločil za samostojno poslovno pot, a še vedno ostal povezan z Lamborghinijem, izziv pa je našel tudi na drugih področjih. Tako se je lotil celo oblikovanja notranjosti nočnega kluba in helikopterja (izdelali so jih nekaj sto), danes pa sodeluje tudi z indijsko Tato. »Samo oblikovanje ni zabavno,« je proslavljeni stavek možakarja, ki se kot pilot odlično počuti tudi v zraku. A hkrati pristavi: »Letenje je predrago.« Da je odličen dizajner in hkrati izjemen inženir, namesto njega govorijo njegovi avtomobili, sebe pa uvršča tudi med inovatorje. Je preprost, bogastvo zanj nikoli ni bilo prioriteta, zato ni čudno, da je njegov vozni park skromen. »Audija, s katerim sem prevozil več kot 250.000 kilometrov, sem zamenjal z mitsubishijem coltom,« pravi. Avtomobile kljub 79 letom še vedno rad riše, ročno, seveda, uporaba računalniških programov mu je namreč tuja.
Danes, ko spada med oblikovalske legende, se rad spominja začetkov, tudi nenavadnega odnosa z Bertonejem, ki mu je ponudil priložnost, a bil kasneje njegov nasprotnik. »Nuccio Bertone je bil šef in je imel zato pravico, da spregovori o vsem na temo svojega podjetja. Vedno mu bom hvaležen, ker mi je dal priložnost. Je pa res, da je pozneje, ko nisem več delal zanj, večkrat kritiziral moje avtomobile. To je delal sistematično, da bi zmanjšal mojo vlogo v uspehu podjetja,« pojasnjuje možakar, ki bi na poslovni pot marsikaj naredil drugače, če bi jo lahko znova prehodil. Ob obujanju spominov pa ne more mimo enega – za volanom njegovega marzala, znanega po velikih steklenih površinah, sta se po ulicah Monte Carla prevažala tudi monaški princ in princesa.
