Bande so bile skupine mladostnikov, ki so se v kolektivni spomin zapisali s pretepi. Šiška, Vič, Savsko naselje so bili mestne četrti, ki so slovele po najudarnejših zasedbah. In ko danes slišite koga jadikovati nad tem, da je huliganstvo družbeni pojav dandanašnjih dni, vedite, da bodisi nima pojma ali pa namerno laže. »Bil sem huligan. Tako so mi rekli. Baraba. Zato so me poslali v vojsko v Gnjilane, da ne bi mogel bežati,« pove gospod M., nekdanji neformalni župan Savskega naselja. Soseske, ki zaseda območje med Bežigradom, Centrom in Mostami oziroma Zeleno jamo. Savsko naselje je namreč prvo blokovsko naselje v Ljubljani, v katerem se je zaradi množičnega prihoda prišlekov v kratkem času pojavilo mladostniško prestopništvo. In drugi pojavi. Vključno s športniki in glasbenimi zasedbami. Vse tisto, po čemer so v devetdesetih letih zaslovele Fužine. Savsko naselje je imelo vse. Osnovno šolo z bazenom, samopostrežne trgovine, igrišča, frizerja, disko klub, krajevno shajališče, svoja policista (Slavca in Murka, tako ju pomni kolektivna zavest) in veliko nakopičenost ljudi. Tudi mladine. Ki je razvila svojo predmestno kolektivno pripadnost četrti, v kateri je odraščala. Seveda v odnosu do središča mesta oziroma do drugih predelov.

Tri savske bande

Prvi bloki so bili zgrajeni že v prvi polovici petdesetih oziroma tja do začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja, profil prebivalstva pa je bil stanovsko-poklicno mešan. Od oficirjev do železničarjev oziroma gradbenih delavcev, se je pa za določene bloke vedelo, da v njih bivajo uslužbenci policije (tudi Udbe), kar naj bi zavoljo starševskega kritja razlagalo objestnost mladine. A potomci policistov so bili v manjšini, pravi gospod B., dandanes odvetnik, v sedemdesetih letih pa član tretje zasedbe Savčanov. »Če je bil tvoj oče policist, je to prej kot potuho pomenilo, da bo sina doma dodatno pretepel in da se je tak sin bolj bal očeta kot pa okrajnih policistov. Ko govorimo o savski bandi, je treba reči, da so bile tri, razlika v letih med pripadniki pa je bila približno pet let. Savsko naselje je bilo četrt, kjer je bilo v osnovi predvsem razvito športno življenje. Leta 1970 je bila Jugoslavija svetovna prvakinja v košarki, mladinski prvak Jugoslavije v košarki pa je bil Slovan. V njegovi ekipi so igrali trije Savčani, Fugina (kasneje dolgo urednik športa pri Dnevniku, op. a.), Lenardon in Dakskobler, iz Savskega naselja je tudi stari Lorbek. Dajali smo nogometaše Olimpiji, prvaka Jugoslavije v judu Miheliča, ki je imel največjo zbirko plošč Johna Mayalla, Iva Zupana, legendarnega boksarja. V Savskem naselju smo imeli v tistih časih tudi diskoteko, pred Stopoteko,« pripoveduje gospod B.

»Zakaj smo jih tepli? Ker smo bili mi Evropa, oni pa nič,« razloži osnovne vzgibe za samozavest Savčanov v tistih letih gospod M. Letnik 1950 in član sedmerice, ki se konec šestdesetih let ni bala nikogar v Ljubljani. »Sam nisem nikdar iskal težav, vendar pa mi je hitro počil živec, če je bil kdo poleg mene preveč pameten ali pa če je izzival. Tega pa je bilo precej. Pravzaprav je bilo pričakovano, ko smo kam šli. Spomnim se natakarja v menzi študentskega naselja, ki mi ni hotel dati pijače, čeprav sem jo naročil na povsem normalen način. Seveda je obležal. Zakaj je pameten, če je pa plačan, da streže,« se enega od povodov za pretep v menzi spomni gospod, ki je bil sicer gradbeni delavec. Betoner pri Gradisu. Med drugim je gradil klinični center. »Kako se je reklo gostilni v Bohoričevi ulici tam zraven?« me vpraša. »Maček,« odgovorim. »Ne, Mrak je bil,« odvrne on. Kar pa ni res, zato sem vztrajal pri Mačku, gostilni v Bohoričevi ulici, ki je stala prav tam, kjer danes deluje eno od številnih zasebnih parkirišč, kjer živelj parkira bistveno raje kot v županovih novozgrajenih garažnih hišah. Gospod M. se zareži s še vedno mulčevsko živahno lesketajočimi očmi in reče: »Samo preizkušam te.« Še danes prav nič permisivno.

Bomboni in batine

Ko človek dandanes v gneči naključno zadene v neznanca, se mu neznanec bržkone opraviči še pred njim. Še pred dvajsetimi leti si bil namesto opravičila deležen apriorne agresije v slogu: Pazi, kaj delaš! Kam rineš?! Kaj gledaš?! Lahko si zgolj predstavljamo, kako je bilo še nekaj desetletij prej, torej v sedemdesetih letih. Gospod B., judoist in karateist (večkratni prvak Slovenije in finalist jugoslovanskega prvenstva), razlaga: »Ali si se stepel ali si bil pa luzer. Stepel tudi po štirikrat na dan. Rekord Savskega naselja ima član, ki se je v enem dnevu stepel 20-krat. Za Savsko naselje je veljalo, da sta na voljo dva B. Bomboni in batine. S tem, da je bombonov hitro zmanjkalo. Sam sem od trinajstega leta naprej s seboj vedno nosil nož. Za vsak primer. Kdaj je bilo dovolj, da si ga zgolj pokazal. Od drugega orožja pa so bili standard še verige, boksarji, tudi avtomobilske radijske antene, ki so bile na vrhu ošiljene in pravzaprav spremenjene v floret. Smrtnega primera ni bilo. Tudi mit, da je nekdo nekoga zadavil z verigo, je laž. V nekem pretepu je res nekdo nekomu odtrgal uho z verigo. Za nas Savčane je veljalo, da se znamo potegniti drug za drugega. Če sem v študentskem naselju naletel na težave, sem zgolj zažvižgal in takoj dobil podporo svojih. Resnično je šlo za stanje psihoze, primerljivo s filmom Zgodba z zahodne strani.«

V nasprotju s kasnejšim pojavom delikvence v Ljubljani dogajanje v sedemdesetih letih ni imelo močnejše ekonomske logike. Edini posel, ki so ga bande do neke mere imele, je bila preprodaja vstopnic za kinopredstave tedaj priljubljenih filmov, kakršen je bil na primer Vinetou. Savčani so »držali« nekaj kinodvoran. Kino pri Pionirskem domu pri Soči, letni kino za Bežigradom (pri Plavi laguni) in Slogo. »Ki je bila blizu, saj smo šli samo čez tire. Mazurka v postelji je bila primer erotičnega filma, s katerim je savska ekipa zaslužila dovolj, da je potem lahko šla na pivo v Evropo,« se spominja gospod B. Kinodvorane so bile nasploh osnovna teritorialna točka ljubljanskih band. A o tem naslednjič.