»Jean Cocteau je pravzaprav zapleten avtor, saj ga lahko jemljemo lahkotno ali pa zelo poglobljeno,« pred nocojšnjo premiero njegove igre Strašni starši na Mali sceni MGL razmišlja direktorica Barbara Hieng Samobor. »Problemi, ki jih obravnavajo njegove drame, so dokaj vsakdanji, na videz celo nevznemirljivi, toda hkrati zelo resni – v tem primeru gre za vprašanje, do kolikšne mere je usoda mladih v rokah starejših.«
Izzivalna kombinacija
Po drugi strani gre v predstavi po njenih občutkih tudi za nekakšen »eksperiment žanrov«, saj je Jean Cocteau (1889–1963) povedal, da si je želel napisati igro, ki bi bila komedija z vodvilskim zapletom, vendar bi obenem vsebovala dramatične osebe in prizore. »Tako smo se tudi mi trudili kombinirati resnost vsebine z lahkotnostjo forme,« je pristavila dramaturginja predstave Petra Pogorevc, ki je opozorila, da je Cocteau s to dramo zavestno kršil takratne konvencije – na primer to, da so v bulvarski tip gledališča spadale tudi jasno določene tematike in načini njihovega podajanja.
Odstopanje od pravil je bilo ob krstni uprizoritvi tega besedila leta 1938 v Parizu nemara še bolj tvegano od njegove domnevne nemoralnosti, zaradi katere je ob praizvedbi zaradi ogorčenega plazu kritik izbruhnil tudi krajši škandal, ki pa igri ni preprečil, da bi postala uspešnica. V njej Cocteau portretira precej nenavadno družino, zapredeno v še bolj čudna razmerja: zakonca srednjih let Georges in Yvonne živita z njeno sestro in odraslim sinom, ki se zaljubi v dekle, s katerim je na skrivaj ljubimkal tudi oče, skratka, izpolnjeni so vsi pogoji za absurdno komedijo natančno stopnjevanih zmešnjav.
Večno zapleteni odnosi
Cocteaujevo besedilo je bilo pri nas že uprizorjeno, leta 1964 v režiji Jožeta Tirana prav na odru MGL. »Ko sem pred časom prebiral to besedilo v sicer slabem prevodu, me je Cocteau znova začaral kot nekoč,« pojasnjuje režiser Alen Jelen. »V besedilu, starem 80 let, sem našel zares veliko povezav s sodobnim časom, sploh kar se tiče medčloveških odnosov, ki so danes morda še bolj zapleteni. Pri tem pa se v besedilu razkrivajo še druge patologije meščanske drže, od nadutosti pa vse do moralnega prepada, ki se skriva za dostojnim videzom.« Med procesom so skušali slediti avtorjevi izjavi, da za to besedilo »ne ve, ali je drama ali vodvil, zagotovo pa je mojstrovina«, čemur so prilagodili tako slog igre kot tudi sceno in kostume. »Ker se predstava ves čas giblje na robu med resnim in komičnim, je to od nastopajočih zahtevalo veliko znanja in spretnosti.«
Za tokratno postavitev je besedilo na sveže prevedla Eva Mahkovic in njen »poznavalsko čudaški« prevod je po besedah lektorice Maje Cerar ponujal zelo dobro osnovo za tip uprizoritve, ki so si ga zamislili. »Uporabili smo zborni jezik s pokrajšanimi nedoločniki in namenilniki, s čimer smo dosegli nenavaden, nekoliko afektiran tip govora, ki ustrezno odseva čudnost likov v igri.«
