Z razvojem tehnologije je dostopnost postala glavno gonilo delovanja človeštva. Ljudje si želijo v vsakem trenutku dostopati do množice materialnih dobrin, podatkov in kontaktov. Vsak dan želijo biti tudi povezani; navezujejo stike, vstopajo v razmerja, hočejo biti obveščeni in sprejeti. Govorimo o enormnem številu ljudi in stikov, ki pa niso izvedljivi s stiskom roke in pogledom v oči, temveč le prek tipkovnice in ekrana. Smo tudi večni iskalci napak in nepotešeni opazovalci novitet. Čeprav se zavedamo neverjetnega razvoja tehnologije zadnjih let, še nismo potešeni. Ves čas potrebujemo novo opremo, nove sisteme, nove operaterje. Na to so nas navadili, v to so nas prisilili.
Postajamo sužnji hitrih užitkov. Uživamo v podrobnem opazovanju tujih življenj, v dostopanju do informacij v vsakem trenutku, poslušanju ukradene glasbe in virtualnem življenju. Internet nam omogoča mnoge posege v prepovedane užitke. Le klik nas loči od pornografije, prostitucije, orožja in prepovedanih substanc. Imamo vse, o čemer človek preteklih stoletij tudi sanjati ni mogel, pa vendarle nismo srečni.
Hrepenimo po pristnosti. Po druženju brez elektronike, po pravem otroškem prijateljstvu, ki gradi na skupnih dogodivščinah in ne na največjem številu všečkov, ter po pogovoru, kjer človeka gledaš v oči in čutiš njegovo toplino. Smo se pripravljeni potruditi za vrednote, vredne več kot klik? Ko so nam na krožniku servirane dostopnost, povezanost in novost, ugotovimo, da v resnici pogrešamo pristnost, ki jo človeštvo z vsakim dnem znova izgublja. So torej dobrine, močnejše od klika.
