Na prejšnjih štirih finalih na EP so bili za Špance usodni Rusi (v Španiji 1996), Švedi (Italija 1998), Francozi (Švica 2006) in Nemci (Poljska 2016), prvo zlato pa ji je prinesel šele selektor Jordi Ribera. Zdaj 54-letni strokovnjak je bil do septembra 2016, ko je prevzel vodenje Španije, v dveh mandatih (skupaj sedem let) selektor Brazilije, ki jo je pripeljal v četrtfinale OI v Riu. Na španski klopi je nasledil Manola Cadenasa, po petem mestu na lanskem SP v Franciji pa je v Zagrebu osvojil svojo prvo lovoriko na velikih tekmovanjih.
Potem ko je po štirih finalnih porazih proti Švedski le razbil urok, je pojasnil, da njegovi igralci zaradi črnega niza proti Skandinavcem niso imeli nobenega kompleksa. »Ne, kajti od takratnih časov se je v naši reprezentanci zamenjalo vsaj nekaj generacij igralcev. Prejšnji štirje porazi so že zgodovina in le spomin, sedanja generacija pa ni obremenjena z nobeno od teh dveh stvari,« trdi Jordi Ribera, ki slovi kot marljiv in analitičen trener, ki se odlično pripravi na vsakega tekmeca.
V štirih dneh do zlate kolajne
Že 38-letni vratar Arpad Šterbik je po poškodbi Gonzala Pereza de Vargasa prišel v Zagreb dan pred petkovim polfinalom s Francijo, čez štiri dni pa je tudi po njegovi zaslugi Španija osvojila zlato. Proti Francozom je branil manj kot dve minuti (le sedemmetrovke), v finalu dobrih 35 minut (8 obramb). Na vprašanje, ali je bilo Španiji težko dočakati prvi naslov prvaka Evrope, je Arpad Šterbik v šali odgovoril: »Ne vem. Vem pa, da meni ni bilo treba dolgo čakati, le štiri dni. Pa še prav veliko se nisem oznojil, saj sem branil zelo malo. Zato sem po koncu EP svež, nič utrujen. A sočasno vesel in ponosen, da sem prispeval svoj delež k zgodovinskemu uspehu Španije in da bo ob tem zapisano tudi moje ime.«
Šterbik po koncu sezone iz Vardarja odhaja v Veszprem, kjer bo živel tudi po koncu kariere, kajti njegova žena je Madžarka. »Selektor me je dal na širši seznam 28 igralcev s pravico nastopa na EP in mi dejal, naj bom pripravljen vskočiti, če bo potrebno. Računal sem, da ne bo potrebno, čeprav sem se od 10. januarja ukvarjal s športom. A ne z rokometom, ampak z drugimi športi. Ne vem, ali sem bil v finalu uspešen zaradi rutine ali svežine. Ker nisem v pravi formi, bi rekel, da je bilo to bolj naključno. A se je super izšlo,« je ocenil orjak iz Sente, ki je novinarjem tekoče odgovarjal v štirih jezikih: španščini, angleščini, makedonščini in srbščini.
Španska reprezentanca, ki je poleg Francije in Hrvaške edina, ki je nastopila na vseh 13 EP, je danes odpotovala v domovino, danes pa jo čaka sprejem pri kralju. A Šterbika ne bo, kajti že jutri zjutraj ob štirih z Vardarjem potuje na tekmo lige Seha v Belorusijo proti Meškovu in se ob morebitni udeležbi na sprejemu ne bi pravočasno vrnil v Makedonijo. Oče sedemletnih dvojčkov Laure in Noela namerava še nekaj let vztrajati v rokometu, na razpolago pa bo tudi reprezentanci. »Če me bosta selektor in reprezentanca potrebovala, me lahko vedno pokličeta. Sedanji reprezentanti so dobri fantje, dobra družba in zdrava sredina, zato sem vedno pripravljen priti in pomagati, kolikor sem pač sposoben. A tudi jaz nisem več mladinec in mi ne ostaja več veliko rokometnega življenja, zato ne bom mogel mogel biti večno na razpolago,« je dejal Šterbik, ki je zdaj aktualni dvakratni prvak Evrope: na reprezentančni ravni s Španijo, na klubski z Vardarjem.
Družinska zbirka je popolna
V Kirgiziji rojeni Talant Dušebajev je bil med letoma 1995 in 2002 reprezentant Španije, s katero je na EP osvojil srebro (Španija 1996) in bron (Hrvaška 2000). A tudi po zaslugi njegovih sinov, 25-letnega Alexa (pred to sezono je prišel v poljske Kielce, kjer je njegov oče trener) in pet let mlajšega Daniela (Kielce so ga za dve leti posodile Celju), ima zdaj družina Dušebajev vse tri možne kolajne z EP. »Da, a pri tem se ne bova ustavila. Z Danielom sva mlada, zato imava še veliko časa in možnosti, da obogativa zbirko svojih in družinskih kolajn,« napoveduje Alex Dušebajev, ki je bil na položaju desnega zunanjega igralca izbran tudi v idealno sedmerico EP 2018.
Alex Dušebajev je bil s 26 goli tretji španski strelec na EP, poleg Šterbika pa je bil v finalu v drugem polčasu z igro v obrambi 5+1 in tremi goli najzaslužnejši za polom Švedov. »Veliko smo trenirali takšno globoko obrambo, saj smo vedeli, da Švedi niso pripravljeni in navajeni igrati proti takšnemu sistemu, da ne znajo igrati proti njej. Ta obramba in Šterbik sta bila ključ do uspeha. Ko imaš Arpija v golu, je vse lažje. On je legenda, eden najboljših vseh časov,« meni Alex. Španija je na Hrvaškem doživela dva poraza, najhujšega prav proti Sloveniji (26:31): »Vsaka ekipa ima na velikem tekmovanju, na katerem lahko vsak premaga vsakega, vsaj en slab dan. Če se malce preveč sprostiš, nisi z glavo pri stvari in ne igraš na polno, si kaznovan. Slovenija je odlična, a po njej smo zapored premagali aktualne evropske prvake Nemce in aktualne svetovne prvake Francoze. Kaj pa rečete na Švedsko, ki je osvojila srebro, čeprav je na osmih tekmah kar štirikrat izgubila?«
