»Cilj na domačem EP je bila kolajna, a je nismo osvojili. Ne bežim od tega, da nisem dosegel tistega, kar sem mislil, da lahko. Ne iščem alibijev in priznam svoj del krivde. Peto mesto ni neuspeh, na lestvici od ena do pet pa bi naš dosežek ocenil s trojko,« je včeraj dejal Lino Červar, ki je reprezentanco v svojem drugem selektorskem mandatu prevzel lani, pogodbo s hrvaško zvezo pa je podpisal do konca letošnjega EP. Češka je bila njegov prvi in zadnji nasprotnik: 2. junija 2002 je kot selektor prvič vodil Hrvaško na uradni tekmi proti njej v kvalifikacijah za SP 2003 na Portugalskem, včeraj pa zadnjič, skupno 166. »Sem samo človek iz mesa in krvi, zato po vsem burnem dogajanju potrebujem vsaj deset dni, da se resetiram. Potrebujem tudi nekaj miru, sam pri sebi moram razčistiti veliko stvari, se pogovoriti z družinskimi člani, kaj in kako naprej. Mogoče se sploh ne bom več ukvarjal z rokometom.«
Zdaj 67-letni Červar se je rodil v vasici Delići (ima samo štiri hiše) pri Vrsarju, pri petih letih se je družina preselila v Umag, odraščal pa je v revščini in katoliškem duhu, zato je bil pri enajstih letih že ministrant. Spregovoril je šele pri petih letih po šoku, ko se je izgubil v vinogradu, že pri 12 letih pa je ostal brez mame Letizije, ki je umrla zaradi levkemije, tako da je nato za tri otroke (Lino je bil najmlajši) skrbel zdaj že pokojni oče Petar. Z rokometom se je začel ukvarjati v osnovni šoli, bil je odličen organizator igre, vendar je igralsko kariero končal pri 23 letih, ker so ga trenerji vztrajno potiskali na krilo, kjer pa ni želel igrati. Tik pred tem je diplomiral na pedagoški fakulteti v Pulju kot učitelj hrvaškega jezika, a je po poučevanju na srednji šoli ugotovil, da to ni poklic zanj, in se je posvetil le rokometu. Trenersko pot na članski ravni je začel v klubu Triko iz Novigrada, v katerem so bili vsi igralci starejši od njega, sočasno pa se je ukvarjal tudi z novinarstvom kot avtor člankov in urednik regionalnega časopisa.
Žena podpira vse štiri vogale
Pri 25 letih se je poročil s frizerko in kozmetičarko Klaudijo, s katero sta se spoznala na plesu v Novigradu in s katero imata dve hčerki, zdaj 41-letno Ranko in dve leti mlajšo Ano. »Že pred poroko sem Klaudiji jasno povedal, da je rokomet moja največja ljubezen v življenju. To je sprejela, zaradi tega ostala verjetno prikrajšana za marsikaj, a mi še vedno zvesto stoji ob strani. Ona ne podpira le treh vogalov v hiši, ampak vse štiri,« pravi Červar, ki je v tujini kot trener in selektor preživel kar 23 let, njegova prva odskočna deska v trenerski karieri pa je bil Istraturist iz Umaga, ki ga je prevzel leta 1980 in ga iz pete jugoslovanske lige pripeljal v prvo. Prve selektorske priložnosti ni dobil na Hrvaškem, ampak v Italiji, kjer je reprezentanco vodil med letoma 1994 in 2000 ter tudi dobil vzdevek Čarovnik iz Umaga (v originalu: Mago di Umago), vmes pa napisal tudi knjigo z naslovom Moj pogled na rokomet.
Njegovo veliko popularnost na Hrvaškem je želela unovčiti tudi politika, na nagovor Iva Sanaderja, takratnega šefa vladajoče stranke HDZ in predsednika vlade, pa je postal prvi človek strankarske podružnice v Istri in leta 2003 še poslanec v hrvaškem saboru. V Istri, kjer HDZ nikoli ni bila priljubljena, so mu to mnogi zamerili. »Vem, a želel sem pomagati domovini in Istri tudi kot politik. Žal noben moj predlog ali ideja ni zaživela, jaz pa nisem tip človeka, ki bi samo kimal z glavo. V mnogih stvareh sem želel glasovati po lastni vesti, ne pa po strankarskem ukazu. Ugotovil sem, da politika človeku vzame osebnost, ker je stalno prisoten moralni dvom – glasovati po svoji vesti ali diktatu stranke. In v politiki lastna vest skoraj vedno izgubi bitko, jaz pa nikoli ne želim biti v okovih in kalupih,« meni Červar, ki bi lahko v saboru oddelal še en mandat, a ni želel.
Vandalski napad na hišo
Potem ko je Hrvaška na EP 2002 na Švedskem osvojila zadnje, 16. mesto, je selektor Josip Miljković dobil nogo, nasledil pa ga je Červar. In zelo hitro pokazal svoje »čarovništvo«: že naslednje leto so Kavboji, kot je vzdevek hrvaške reprezentance, postali svetovni prvaki na Portugalskem, leto zatem pa še olimpijski v Atenah. Po osmih letih selektorstva na Hrvaškem in vodenja različnih klubov doma in v tujini je prevzel vodenje že tretje reprezentance – Makedonije leta 2016, v tej državi pa je bil od leta 2009 tudi trener Metalurga iz Skopja. Toda ko je prišel klic iz domovine za EP 2018, ni preveč okleval (vodstvo zveze je po SP 2017 v Franciji odstavilo Željka Babića), ob tem pa je pojasnil: »Nisem se ponujal, ampak so me prosili, naj pridem in pomagam.«
A niti najtrofejnejšemu hrvaškemu trenerju Červarju, ki je z reprezentanco osvojil šest kolajn na velikih tekmovanjih (zlata na OI, zlata in dve srebrni na SP ter dve srebrni na EP), doma ni uspelo osvojiti edine zlate kolajne, ki je Hrvaška še nima – evropske. Po svoji zadnji tekmi v selektorski karieri je Červar včeraj udaril tudi po sodnikih: »So največje zlo rokometa, saj sodijo ali po po lastni presoji ali po diktatu. Spremeniti je treba pravila, a ne le s kozmetičnimi popravki, ampak konkretnimi. Odpraviti je treba tista pravila, ki sodnikom omogočajo manipulacije. Ne morejo in ne smejo amaterji odločati o profesionalcih, torej sodniki o igralcih in trenerjih. Rokomet se ne igra zaradi sodnikov, a so sami prišli v ospredje.«
Toda Červar ni edini, ki se poslavlja od hrvaške reprezentance. V reprezentančni pokoj za zdaj zanesljivo odhajajo kapetan Igor Vori (Červar mu včeraj proti Češki ni dal priložnosti, saj je namesto njega prijavil Tina Kontreca), Denis Buntić, Ivan Čupić in Mirko Alilović. Po porazu s Francijo so neznanci s kamenjem napadli počitniško hišo Mirka Alilovića na Rabu in povzročili veliko gmotno škodo: »To lahko naredijo le primitivci. Nikomur nisem nič žalega storil, nikogar nisem ubil, zato si tega ne zaslužim. Nekateri namerno uničujejo stvari tistih, ki so zanje krvavo delali.«
