Vodmat je nekdanja vas med Ljubljano in Mostami. Najstarejši zapisi krajevno ime zapisujejo kot Udmat, ime pa naj bi izhajalo iz bližine reke, se pravi vode. Najstarejši zapisi segajo v 12. stoletje, ko so Spanheimi vas darovali šempetrski župniji, zato so bile do 17. stoletja tam večinoma škofijske posesti, kasneje pa so tam živeli furmani, ki so po Šmartinski cesti vozili robo v Ljubljano in iz nje. Od gradnje železnice živi tam pretežno delavsko prebivalstvo.
Vas se je delila na stari Vodmat, kjer so zdaj bolnišnice, in novi Vodmat, bliže proti Mostam. Po prvi svetovni vojni so nepozidane posesti razdelili na manjše dele in kupci so si na njih zgradili stanovanjske hiše, ki so slovele po svojih vrtovih. Zato ima Vodmat še zdaj z izjemo nekaj blokovskih naselij in kasneje zgrajenih poslopij bolnišnic značaj nekje med vasjo in primestnim naseljem.
V starem Vodmatu je veliko novih ulic nastalo z gradnjo bolnišnic. Taka je tudi Korytkova ulica, ki je nastala, ko so leta 1901 po zamisli Ivana Hribarja in načrtih Maksa Fabianija zgradili prvo ljubljansko hiralnico oziroma ubožnico, za tiste čase moderno zgradbo s kopalnicami in centralno kurjavo. Korytkova ulica je prvotno potekala od Šlajmerjeve ulice do dolenjske železnice. V resnici še vedno poteka tako, saj se še vedno začne ob Zaloški, le da ni več povezana, ker vmes stojijo nove stavbe bolnišnic in medicinske fakultete.
Poljski politični pregnanec
Poimenovanje po Poljaku Emilu Korytku si je leta 1910 zaželel župan Ivan Hribar. Korytko je v Ljubljano prišel leta 1836. Skupaj s prijateljem Bogoslavom Horodynskim ga je v Ljubljano iz domačega Lvova kot političnega nasprotnika pregnala avstrijska oblast. Rojen je bil v plemiški družini v vzhodni Galiciji, natančneje v Žežavi, kjer je stal družinski dvorec. Med študijem filozofije se je zapletel v revolucionarno dejavnost in tiskal ilegalni časopis in letake, ki jih je s somišljeniki razpečeval po ulicah. Zaradi tega so ga aretirali, a ker niso našli dovolj dokazov za obsodbo in zaporno kazen, so ga izgnali v Ljubljano. »Jokal sem večkrat med potjo – jokal, ko sem se spomnil svojega poslavljanja ob odhodu,« je zapisal v pismu mami.
Izgnanstvo, za katerega je mislil, da bo trajalo leto dni, je bilo zanj vseživljenjsko in sprva skoraj tako hudo kot zapor. Kot pregnanec se je nastanil v hotelu, vsak dan pa se je moral javljati na policiji, prav tako ni smel zunaj mesta in zahajati v parke, da se ne bi zapletel v politične debate. Nato si je najel sobo v Stari Ljubljani in postal gost meščanskih salonov in miljenec meščanskih hčera. Pri Blažu Crobathu je denimo redno kosil in po njegovi ženi Poljakinji spoznal tedanji intelektualni cvetober prestolnice, tudi Matijo Čopa in Franceta Prešerna. Veliki pesnik ga je učil slovensko, on pa njega poljsko.
Dolgočasje je preganjal tudi tako, da je v knjižnici in čitalnici Kazine prebiral časopisje in zvečer plesal. Poljaki so mu leta 2014 tam postavili spominsko ploščo. Prav tam se je tudi odločil, da bo začel zbirati slovenske ljudske pesmi in risati narodne noše. Izdaje zbirke slovenskih ljudskih pesmi ni dočakal. Konec leta 1838 je zbolel in januarja naslednje leto umrl. Pokopali so ga na Navju, Prešeren mu je na nagrobnik vklesal verze. Nedolgo po njegovi smrti pa je z Dunaja prišlo pismo, da je svoboden in bi se lahko vrnil domov.
