Dobre šole, odlična praksa, številne, 15-letne izkušnje in predvsem talent so diplomiranega inženirja krajinske arhitekture Mitja Škrjanca umestile med najbolj zaželene krajinske arhitekte pri nas. Po študiju v Ljubljani in na Švedskem se je izpopolnjeval v enem največjih birojev za krajinsko arhitekturo SWA v Kaliforniji. Leta 2014 se je odločil za lastno ustvarjalno pot in ustanovil biro. Njegovi projekti so kompleksni in dovršeni, nanašajo se na kontekst prostora, saj, kot pravi, vsak prostor piše svoje povedi: »Vsak poseg v prostor mora pripovedovati svojo individualno zgodbo, v tem je njegova moč. Kot strokovnjak se zavzemam za inovativno, trajnostno in brezčasno oblikovanje. Kot sogovornik se trudim za vzajemno sodelovanje in odprt dialog. Kot človek delim strast do krajinskega oblikovanja in verjamem, da se to odraža v mojem delu.«
Ukvarja se tudi z metodami reševanja vedno bolj pereče problematike odvodnjavanja meteornih in površinskih padavinskih voda. Velike tlakovane površine nas spremljajo na vseh nivojih našega bivanja, od urbanih, prometnih površin pa vse do mikroureditev hišnih dvorišč. Dober krajinski arhitekt naj bi veliko teh težav rešil že z dobrim načrtovanjem detajlov, celostnim povezovanjem tlakovanih površin, zasajenih zelenih površin, opreme in višinske nivelacije.
Zeliščno-zelenjavni vrt
Najraje načrtuje zasebne vrtove, parke, urbane ureditve in pokopališča. Zanimata ga tudi raziskovanje in implementacija novih pristopov pri oblikovanju parkov, vrtov in drugih krajinskih ureditev za specifične uporabniške skupine, o čemer pravi: »Terapevtski vrtovi so vedno bolj aktualni. Specializirane terapevtske metode v vrtovih dokazano pozitivno učinkujejo na vrsto sodobnih težav: zasvojenost, depresija in stres, izredna preobčutljivost, gibalne motnje, motnje hranjenja, starostna demenca, hitrost bolnišničnega zdravljenja.«
Zasebni urbani vrt mlade družine, ki ga je projektiral v letih 2014 in 2015, po nekaj letih dobiva želeno podobo. Stoji na strnjeno pozidanem robu glavnega mesta. Izhodišče celotne krajinske ureditve je bila želja lastnikov po zeliščno-zelenjavnem vrtu, večji travnati ploskvi in vrtu, ki bi dihal z družino vse dni v letu. Na pravokotno površino bivalnega vrta je bila tako položena osrednja elipsa tratne ploskve, ki se naveže na sončno teraso s pergolo in letno kuhinjo. Robove trate zaključuje sklenjena pot iz kostanjevih kock. V ostanku prostora med trato in ograjenim robom parcele pa se zgodi ves program vrta: zeliščno-zelenjavni vrt v dvignjenih gredah in z unikatno zasnovanim vrtnim koritom, jagodičevje ob ograji, prodnata večnamenska površina za igro otrok. Vse te aktivne točke med sabo povezuje »divja« zasaditev okrasnih trav in trajnic, ki zagotavljajo pestrost tekstur, barv in podob vse leto. Kot kontrast divjemu ritmu bivalnega vrta je predvrt pri vhodu v hišo urbano izčiščena ploskev trate s stopalnimi ploščami, klopjo iz brušenega teraca in cedro v večjem loncu iz kortena.
Oblikovanje vrta se navezuje na prefinjene detajle v arhitekturi in interjerju. Premišljeno je bila izbrana tudi popenjavka, ki se vije po lesenih vertikalnih fasadnih elementih na vseh štirih straneh hiše in skupaj z arhitekturnim ovojem ter volumni ustvarja izrazito podobo.
