Stale so na stopnicah v avli stavbe nacionalnega radia in razigrano, a milozvočno pele svojo himno, ljudsko pesem Možila bi se rada. Gospe imajo radijsko stavbo v še kako svetlem spominu, saj so prav tam začele svojo pevsko pot v otroškem in mladinskem zboru Radia Ljubljana. Njihov tedanji zborovodja Janez Kuhar jih je klical pičikokeljne, njihova sedanja zborovodkinja Tanja Benedik pa jim reče vražje babnice.
Vse se je začelo leta 1957, ko so na pobudo skladateljev Janeza Kuharja in Janeza Bitenca na radiu sklenili ustanoviti otroški in mladinski pevski zbor. Prijavilo se je več kot 900 otrok, sprejeli so jih sto v otroški in 130 v mladinski zbor.
»Teh časov se res spominjamo s toplino in nostalgijo,« je zatrdila Nevenka Lekše, predsednica KUD Janeza Kuharja, v okviru katerega deluje zbor Generacija '57. Takrat je bilo kar malo nobel biti v radijskem zboru. »Veste, z zborom smo vsako leto za 14 dni šli na počitnice,« je razložila Alenka Lebar, zdaj tajnica zbora. »Ampak to so bile delovne počitnice,« je dodala Ljuba Kostelec, ki je bila tedaj v otroškem zboru. Tudi na počitnicah so namreč imele pevske vaje, vmes pa dovolj časa za skoraj nedolžne lumparije. »Janez Kuhar je bil zelo strog, a ga imamo še danes v tako lepem spominu, da negujemo njegovo izročilo,« je razložila Nevenka Lekše.
Partizanska pesem iz opere
Nato jih je življenje razneslo v različne smeri in večina jih je tudi prenehala peti. Njihova ponovna združitev se je zgodila po naključju, ko so se srečale tri bivše članice mladinskega zbora in organizirale srečanje. »Neverjetno je bilo. Po toliko letih se nas je zbralo 130.« In na tem srečanju so se odločile, da bodo ponovno pele v zboru. Tako je pred desetimi leti nastal zbor Generacija '57, ki ima trenutno osemnajst članic. »Me, najbolj zagrizene, ostajamo,« je dodala Alenka Merhar in vse zbrane pevke so ji pritrdile ter se zasmejale: »Zdaj dame pri sedemdesetih, čeprav večina meni, da smo stare 57, ker se imenujemo Generacija '57.«
Namesto otroških pojejo ljudske pesmi
Doslej so imele že več kot sto nastopov, skrbijo pa tudi za spomin na svojega zborovodjo Janeza Kuharja. Po njem so poimenovale društvo, dosegle so, da so po njem poimenovali osnovno šolo v Razkrižju, kjer je služboval, na njegovi rojstni hiši so s svojimi sredstvi postavile spominsko ploščo in na koncertih vedno zapojejo nekaj njegovih pesmi.
»No, kdo je napisal glasbo za pesem Jutri gremo v napad, eno najlepših partizanskih pesmi? Janez Kuhar,« me je opomnila Alenka Lebar. Nato pa so razložile, da je to edina ohranjena skladba opere, ki jo je skladal med drugo svetovno vojno. »Premalo je cenjen. Nikoli se ni rinil v ospredje, zato je na nas, da javnost spominjamo na njegovo dediščino,« je dodala Nevenka Lekše.
Pod njegovim vodstvom so kot deklice nastopale tako v radijskih oddajah kot na koncertih. Vsem je še posebno v spominu ostal nastop na dan, ko je bil v Ljubljani potres leta 1963. »V Slovenski filharmoniji smo nastopali, celo snemali so. Še vedno obstaja posnetek bobnenja potresa in kako smo kričali. Tega ne bom pozabila,« se je spomnila Nataša Paternoster.
Seveda takrat niso pele istih pesmi, kot jih pojejo zdaj. Tedanji repertoar so bile otroške in partizanske, najljubša jim je bila Pionirji in pomlad. Partizanske pesmi so obdržale v sedanjem repertoarju, otroške so zamenjale z ljudskimi, kot je Možila bi se rada. Ko so jo pele na stopnicah radia, so bile vse polne energije in navdušenja in oči so se jim svetile, kot da bi bile ponovno deklice, ki pojejo v radijskem zboru.
