Barbara Kušar: Tri tisoč slovenskih zborov, ker skupaj zmoremo

Pri nas je pevk in pevcev ogromno. Od otroških zborov, do cerkvenih, od povsem ljubiteljskih do takih, kot je naš, ki hodi tudi na tekmovanja. Vse druži pač pesem. Ta nam vedno vsem ostane. Z njo zaživimo. Naš zbor seveda predstavlja neki del te bogate vsebine. Me nismo več ljubiteljski zbor, kjer pač zadošča, da rad poješ. Vstop v naš zbor pomeni tudi trdo delo, da si se pripravljen učiti, napredovati. Potrebno je znanje, tu ni dvoma. Vsak človek ima posluh, reprodukcija tona pa je nadgradnja: zapeti je treba nekaj, kar je skladatelj napisal, na primer. Tu pa ni sprenevedanja. Zato je naš zbor nadgradnja dekliškega zbora kranjske gimnazije. Na naše avdicije pride lahko nekaj deset kandidatk in nič ne pomaga, kako se kdo piše, kdo koga priporoča ali kaj podobnega. Nič zvez in poznanstev, izbor je kar oster in temelji na povsem jasnih kriterijih. Zato je v našem zboru logično, da pevke vadimo doma, da ni vse le odvisno od skupnih vaj. Mi ne moremo izgubljati časa s čisto osnovnimi stvarmi. Je pa res, da podobno kot pri športu tudi pri nas odloča naše zaledje, vzgoja mladih pevk in s tem potrebna množičnost, ki nam kot celoti omogoča kakovost.«

Vedno je seveda subjektivnost prisotna. Praktično nastopajoči nikogar ne silimo, da smo mu všeč. Ko pa tekmujemo, moramo biti umetniško prepričljivi. Na tekmovanjih se namreč malo stvari prepušča naključju, žirije imajo oblikovane jasne kriterije, gre za točkovni sistem. Zato je seveda za pevke, pevce potem tisti adrenalinski občutek posebna nagrada: ko te pokličejo zadnje na oder, je to znak, da si bil najboljši, prepričljiv. Me smo na evrovizijskem tekmovanju pele v slovenskem jeziku, izvajane so bile skladbe mladih slovenskih skladateljev. V tistem trenutku to ni bilo pomembno, prevladala je naša energija, naša prepričljivost, naš nastop kot celota. Seveda se na taki ravni ne da nič skriti, zato nas je uspeh toliko bolj navdušil.

Priznanje za najboljšo mlado evropsko dirigentko je nedavno prejela Slovenka. Žensk, ki dirigirajo zborom, je veliko, zelo uspešne so. No, na evrovizijskem tekmovanju so zbore vodili tokrat samo moški. Naš dirigent je Primož Kerštanj, s katerim tvorimo uspešno celoto. Morda je v preteklosti veljalo, da ženski zbor lažje usmerja, vodi, obvladuje moški, ni pa to pravilo. Mislim, da je bila dobra odločitev, da je leta 2006 prišel k nam in smo se ujeli, kar je za delovanje zbora seveda ključno. Mora biti neka kemija, neka povezava.

Začela sem pri devetih letih v glasbeni šoli in me je potegnilo in drži še danes. Kasneje sem na Gimnaziji Kranj začela z dekliško skupino, potem je vse to preraslo v nekaj več in zdaj imamo tako odličen dijaški zbor kot Carmen manet, ki je nesporno nadgradnja. V zboru skušamo kar največ odločitev sprejeti demokratično, tudi z glasovanjem. Skupaj nas je 33 pevk in morda bi se komu zdelo, da je to težko uskladiti, pa kar gre. Preprosto je zbor in petje in glasba tisti okvir, ki nas povezuje. Sama imam kot vodja seveda še kakšne skrbi: od različnih papirjev na vseh ravneh do tega, da vodim društvo. To je pa okvir delovanja zbora glede organizacije, materialnih pogojev, nastopov. Priznam, da smo bili po uspehu na evrovizijskem dogajanju soočeni še z medijsko prepoznavo našega početja in tudi to zna biti kar naporno. Ampak to so prijetne posledice našega uspeha, ki je res pripomogel k prepoznavnosti in z veseljem lahko najavim tudi bližnji koncert v domačem mestu. Naši nastopi so kar številni, doma in na tujem, če le zmoremo. Je pač treba kdaj tudi na lov za podporo in tudi to terja čas, energijo, trud. Me pa posebej veseli, če v domačem okolju najdemo odziv. Podjetje Iskraemeco je v tuji lasti, a nam redno priskoči na pomoč. To so dobri občutki.

Nekaj je dijakinj, pet pevk je zaposlenih, okoli 20 je študentk. Imamo tudi solistko Ernestino Jošt, ki študira solo petje. Skušamo pač izkoristiti potencial posameznic za tisti skupni cilj: aplavz publike, priznanje strokovne javnosti. Takrat dojameš, da si na pravi poti in je trud dal rezultat. Slovenija ime poleg množičnosti precej res odličnih zborov, ki so lahko tudi nam zgled oziroma dokaz, da na evropski ravni naše zborovsko petje uživa velik ugled. Nagrada Evropa je en takih strokovnih vrhov, ki bi si ga želeli tudi mi. Seveda je tudi evrovizijsko priznanje, ki smo ga prejeli kot predlagani predstavnik Slovenije, en takih mejnikov. Moram priznati, da so ostali na tej reviji z iskrenim spoštovanjem in priznanjem sprejeli naš uspeh, prvo mesto.

Preprosto ni treba: večinoma gre za ambiciozna dekleta, mnoga kasneje izberejo zahtevne študijske smeri in seveda ob petju iščejo poti v življenje vsaka na svoj način. Iz izkušenj lahko rečem, da je ključno, da si dekleta organizirajo svoje življenje, prosti čas in v to umestijo tudi petje. Za zbor je po mojem pomembna energija, povezava, neka medsebojna harmonija. Zato potem neki zbori delujejo dolga leta, napredujejo, nimajo težav s pomlajevanjem, ohranjajo visoko umetniško vrednost. Zelo sem vesela, če kot vodja zbora to najdem tudi pri nas in zagotovo nam vse to pomaga, da se razumemo.

Zelo pomembno je, da ti okolje prisluhne. Velika sreča je, da na naši šoli obstaja posluh za naše delovanje in to pomeni tudi čisto stvarne pogoje za delovanje zbora. Res smo organizirani kot društvo, a izrednega pomena je, da je ravnatelj Franci Rozman tudi v tem prepoznal koristno vsebino za gimnazijo. Lepo je, da pride na koncerte, da izraža podporo, ki nam koristi, in nas prepričuje o umestnosti naše dejavnosti. Marsikje temu ni tako, za Slovenijo pa očitno velja že skozi zgodovino, da smo zborovsko petje ohranili, vzljubili in nam pomeni neko tradicijo in narodno identiteto: slovenski jezik v slovenski pesmi. Zato tudi na evrovizijskem tekmovanju ni bilo nobenega dvoma, da bomo peli v slovenščini. Ena od zahtev tekmovanja je bil tudi poudarek na nacionalnem izročilu, ki smo mu potem sledili skoraj vsi zbori, in zato se mi zdi toliko pomembneje, da smo bili pri tem uspešni.

Zbori oziroma tisti, ki se s tem dlje časa ukvarjamo, med seboj dokaj dobro vemo, kaj je kakovost, kakšen mora biti res dober zbor. Kot rečeno: tu ni improvizacije, čeprav ima sleherni v občinstvu vso pravico, da sam oblikuje sodbo po svojih občutkih oziroma ušesih. Zato mi godi, če se nam v tujini »začudi« oziroma nas pohvali znan dirigent kot državo, kjer smo zborovsko petje dvignili na visoko raven. Razlag je veliko, morda smo s tem kljubovali pritiskom v zgodovini, ohranjali jezik in kulturo in druženje. Jasno pa je, da je temelj pač pesem in petje. Zato je vsak zbor zame vreden spoštovanja in delitve na tem področju niso potrebne. Ljudje očitno pojemo, ker tako čutimo in želimo ter se potem družimo v zborih, ki so mnogim neki ventil, neko sproščanje. Seveda nas je prav tako veliko, ki smo pripravljeni narediti še več, se izpopolnjevati, učiti, dodajati.

Pomaga mi, da učim na šoli, ki podpira tudi to mojo zunajšolsko dejavnost. Zato s številom opravljenih ur res nimam težav, prej nasprotno. Bogastvo je, če nekaj rad delaš v poklicu in zunaj njega in ni neka prisila. Zato sem vesela tudi tega, da sin trenira kolesarstvo.