V okviru države je javno tisto, kar je dostopno vsem, brez izjem. Vir financiranja javnega je javni denar, ki ga prek davkov prispevamo vsi, tudi srednješolci, ko med počitnicami pridno delamo ali ko v trgovini za šolsko malico kupimo sendvič ter plačamo davek. Zato je pomemben tudi naš glas in zato se moramo zavzeti za to, da je javni denar prvenstveno namenjen javnemu šolstvu.
Zasebnega izobraževanja si ne morejo privoščiti vsi, čeprav na spletnih straneh večine zasebnih šol piše, da jim zmožnost plačevanja šolnine ni glavno vodilo pri sprejemanju novih kandidatov. Vemo pa, da je v praksi situacija drugačna. Se bo družina, ki je na socialnem robu, ima minimalne plače ali celo prejema socialno pomoč, obremenjevala še s tem, ali je zmožna plačevati mesečno šolnino ali ne?
Mislim na Marka in Lizo – njuna mati je na »minimalcu«, a sta bistra, zato najbrž javno šolstvo zanju pomeni prekinitev začaranega kroga revščine. Nočeta miloščine v obliki popustov pri šolninah, nočeta drobtinic z miz bogatih. Nihče ni rad zaznamovan, z razlogom. Mogoče bi javni denar raje namenili za nove šolske klopi v odročni šoli v Halozah, novo učiteljico matematike v Slovenskih goricah, prenovljeno telovadnico na Goričkem, ali pa za to, da bi imeli v knjižnicah dovolj knjig, ki jih moramo prebrati za domače branje.
Zakaj so zasebne šole samo v urbanih središčih? Ker je tam dovolj otrok, da se račun izide. Zasebnega kapitala, ki ustanavlja zasebne šole, ne zanimajo hribovske štiri razrednice z nekaj učenci, ki so še kako pomembne za obstoj vasi in ohranjanje slovenske identitete. Tudi zasebno zdravstvo je pobralo le tisto, kar prinaša dobiček. Ne želim, da se to zgodi tudi v šolstvu.
V javni šoli se prepletajo religije in ateizem, bogastvo in revščina, matematičnost in umetniškost, stvarnost z idealizmom, zato predstavlja temelj pravične, demokratične družbe. Mogoče bi se zato tudi ob temi financiranja javnega in zasebnega šolstva morali kdaj po Sokratovo vprašati, kaj je dobro, kaj je prav in kaj je pravično.
