Pravzaprav dobra, ker ni bilo težav z oljčno muho. Suša je oljke sicer rahlo prizadela, vendar večje škode ni povzročila. Več je bilo težav zaradi toče v nasadu v zaledju Izole.
Po zadnjih podatkih se v Sloveniji pridela približno 750.000 litrov olja, kar je tretjina potreb po oljčnem olju v državi. Ga je težko prodati ob cenovno ugodnejših uvoženih oljih iz Španije, Grčije in Italije?Težko je konkurirati oljem, katerih liter se ponekod dobi že za tri evre. Pri nas je strošek pridelave na liter ekstra deviškega olja, če upoštevamo ekološko pridelavo, 15 evrov. Naslanjamo se na potrošnike, ki jih zanimata predvsem kakovost pa tudi poreklo olja, ki ga kupujejo.
Po drugi strani se kljub diskontnim cenam v Sloveniji oljčnega olja porabi še vedno zelo malo. Malo več kot liter na osebo na leto. Zakaj?Pri nas v vzhodni Sloveniji praktično ni tradicije uporabe oljčnega olja. Se pa stanje izboljšuje. Oljkarji smo prepričani, da bi bistveno več lahko storila tudi država, predvsem pri ozaveščanju ljudi o zdravilni uporabi oljčnega olja. Na tem področju še vedno krepko šepamo za drugimi državami.
Ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre (EDOOSI) je bilo leta 2007 sploh prvi slovenski proizvod z zaščiteno označbo izvora pri evropski komisiji, lani je Slovenija skupaj s Hrvaško zaščitila še znamko oljčnega olja Istra. Kaj sta zaščiti prinesli slovenskim oljkarjem, glede na to, da se večina olja še vedno proda v Sloveniji?Nekaj malega že, a kupci so še vedno tisti, ki oljčno olje poznajo še od prej. Za uspešnejšo prodajo pa je bolj kot geografska zaščita za kupca pomembna nalepka ekološka pridelava. Vsaj tako smo opazili. Slovenski oljkarji smo premalo povezani v smislu skupnega marketinškega nastopa na trgu. Svoje olje trži vsak sam in vsak sam išče svoje kupce.
Vaš oče Beno je bil vrsto let vodja skupine proizvajalcev EDOOSI. Zakaj ni večje povezanosti med slovenskimi oljkarji pri nastopu na trgu?Poskusov je bilo veliko. Morda je bilo narobe tudi to, da so bili vsi, ki so se začeli ukvarjali s pridelavo oljčnega olja v novi eri, če temu lahko tako rečem, bolj kot ne amaterji. Nihče se z oljkarstvom ni ukvarjal profesionalno. Če bi imeli zadrugo in profesionalce, ki bi se ukvarjali samo s trženjem, promocijo in prodajo pa tudi spremljanje tega, kaj kdo počne, bi bilo bistveno lažje. Na Siciliji imajo na primer močne zadruge. Ko nese oljkar oljke v oljarno, lahko vzame domov le nekaj olja za lastno uporabo. Vse drugo pusti v oljarni in potem v zadrugi tržijo in prodajajo to olje naprej. Zberejo oljke, jih stisnejo, olje razdelijo v tri kakovostne razrede in prodajo.
Istra je bila leta 2016 in 2017 v najprestižnejšem vodniku oljčnih olj Flos Olei izbrana za najboljšo evropsko destinacijo. Se tukaj ni dalo narediti več za promocijo?Ne, ker smo razkropljeni in vsak sam nastopa na trgu. Če bi imeli enotno nalepko, enotno steklenico, ljudi, ki bi se ukvarjali samo s promocijo in trženjem, bi se dalo narediti bistveno več. Po drugi strani je oljkarjev, ki imajo vsaj tisoč dreves, samo kakšnih dvajset. In med seboj nismo povezani. Drugi pridelujejo olje bolj za družino, prijatelje. Enkrat sem izračunal, da če bi hotela štiričlanska družina živeti samo od oljk, bi morala imeti vsaj pet tisoč oljčnih dreves. Mi jih imamo približno tisoč.
Koliko manj olja se pridobi z ekološko pridelavo?Pri nas je pridelek oljk na drevo tam nekje okrog deset kilogramov, največ petnajst. Drugje jih imajo lahko, ob uporabi sintetičnih in mineralnih gnojil, tudi do 30 kilogramov.
V slovenski Istri so praktično vsa sortna olja iz belice, leccina, maurina, v zadnjih petih letih je moderna tudi itrana. Zakaj ni več sortnih olj iz avtohtonih starih vrst, kot so buga, mata, žižula, ampak se v glavnem delajo mešanice olj (couveeji)?Tudi sortna olja so lahko odlična, vendar se z mešanico olj lažje pride do harmonije med sadežnostjo, pikantnostjo in grenkobo. Oljk istrske belice je tukaj največ in iz nje se pridobi največ olja. Je pa najbolj pikantno in zato se je začelo saditi več italijanskih sort (leccino, maurino…), ker je nastal trend, da mora biti olje bolj blago. Z leti se bodo gotovo sorte oljk v Istri še spreminjale. Zdaj so močno popularne vrste leccio del corno, frantoio in druge. Iz vseh sort se da narediti dobro olje. In sortna olja postajajo vedno bolj moderna. Zadnja leta se je povečalo povpraševanje pa tudi že proizvodnja olja iz piranske buge. Tudi sami imamo kakšnih 50 dreves in iz njih bomo lahko naredili olje. Vendar bo to bolj na butični osnovi. Trenutno pridelujemo samo sortni olji belice in maurina ter mešanico obeh. Tudi nagrado extragold na tekmovanju ekoloških ekstra deviških oljčnih olj Biolnovello 2017 v italijanski Modeni smo dobili za mešanico belice in maurina.
Ste eni izmed redkih oljkarjev, ki poleg olja in torklje ponujate tudi druge izdelke iz oljk: vložene oljke, namaz, milo, oljke, sušene v soli, in oljčne liste.Smo majhni pridelovalci in imamo zelo butično proizvodnjo vsega. Ampak radi bi se razlikovali od drugih in imeli čim širši spekter izdelkov, narejenih iz oljčnega olja ali listov. Ljudje so se v zadnjem času veliko bolj obrnili nazaj v naravo in razmišljajo ekološko, zato jim poskušamo ponuditi čim več izdelkov, narejenih iz res najboljših sestavin, tako da je tudi naše milo narejeno iz ekološkega olja. Za oljčne liste pa je vse več povpraševanja in tudi za vložene oljke.
