Deportacijam se prekmurski Judje niso mogli izogniti, na udaru so bili med prvimi. 26. aprila 1944 so zbrali v lendavski sinagogi 57 judovskih družin in jih s tovornjaki odpeljali do Čakovca, kjer so jih predali gestapu. Tudi soboške Jude so zbrali v sinagogi in jih nato s tovornjaki, vprežnimi vozovi in v železniških vagonih odpeljali do Čakovca. Od tam so bili prekmurski Judje odpeljani v Nagykanizso, od koder so jih ves teden v vagonih vozili do Birkenaua, kjer je bilo zbirno mesto za največje taborišče smrti Auschwitz-Birkenau. Nacistični taboriščni kompleks Auschwitz v okupirani Poljski, ki so ga sestavljala tri najvažnejša taborišča, in sicer koncentracijsko taborišče Auschwitz I., uničevalno taborišče Auschwitz II. (Auschwitz-Birkenau) in delovno taborišče Auschwitz III. (Auschwitz-Monowitz), je 27. januarja 1945 osvobodila sovjetska Rdeča armada. Najhujše je bilo uničevalno taborišče Auschwitz-Birkenau, ki je bilo del projekta »končne rešitve« judovskega vprašanja. V tem smrtonosnem kolesju je bila že v prvem valu deportacij uničena tudi večina slovenskih judov iz Prekmurja. Naslednji, mnogo manjši val deportacij prekmurskih Judov se je zgodil še maja in zadnji jeseni 1944. Prizaneseno je bilo samo tistim Judom, ki so se prej prekrstili v krščansko vero, in tistim posameznikom, ki so jim pripisovali »revizionistične zasluge« za Madžarsko. Zgodilo se ja natančno to, kar so mnogi v Prekmurju že dolgo napovedovali in tudi slutili. Holokavst je preživelo samo 23 lendavskih in 25 soboških Judov.
Poudariti moramo, da so bili deportacije in holokavst v tem delu današnje Slovenije najbolj učinkoviti in katastrofalni, saj je bila Hitlerjeva zahteva po »dokončni rešitvi« judovskega vprašanja tako rekoč v celoti izpolnjena. »Endlösung« v Prekmurju pomeni zares učinkovito dejanje, na kar se je v Sloveniji desetletja pozabljalo. Ob tem pripominjam, da so mnogi še danes prepričani, da današnja Slovenija s holokavstom nima nič, saj se je genocid dogajal daleč od slovenskih etničnih meja, v koncentracijskih uničevalnih taboriščih nekje na »vzhodu«. Pri tem pa namerno ali pa zaradi nepoznavanja pozabljajo, da so bili Judje v Prekmurju naši ljudje, sosedje, znanci, prijatelji. Tako kot Judje v Ljubljani, na Ptuju, v Mariboru, Trstu ali Gorici. Od vseh so po končani vojni ostali le še ostanki ostankov. Zaradi strahotnih posledic je spominjanje na ta genocid in učenje mladih o holokavstu toliko pomembnejše. Po izjemni učinkovitosti množičnih deportacij, ki so se zgodile v predzadnjem letu druge svetovne vojne, je Slovenija uvrščena med države, ki se »lahko pohvalijo« z neverjetnim uspehom, saj je bilo uničenih skoraj 92 odstotkov predvojnih Judov. Po podatkih Judovskega kulturnega centra Ljubljana je bilo vseh slovenskih žrtev holokavsta 587. A tudi ta številka (še) ni dokončna. Seznam žrtev holokavsta, ki ga v bazi podatkov o žrtvah vojne 1941–1945 in zaradi nje vodi Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani, vsebuje imena 558 žrtev holokavsta. Številke so torej končno dobile imena, njihove tragične zgodbe pa postajajo del celovite podobe holokavsta, ki se mu Slovenija ni izognila.
Dr. Marjan Toš Lenart v Slovenskih goricah
