Na spletno anketo projekta AlpFoodway se je odzvalo 322 Gorenjcev in kar 91 odstotkov jih je odgovorilo, da doma pripravljajo in uživajo tradicionalne gorenjske jedi. »Najpogostejše so žganci, potica, štruklji, krvavice in zelje,« pravi Klemen Klinar iz Razvojne agencije Zgornje Gorenjske, ki je eden od slovenskih partnerjev projekta. »A glavna razloga, da tradicionalnih jedi Gorenjci ne pripravljamo pogosteje, sta, da uživanje teh ni prilagojeno današnjim prehranjevalnim navadam ali pa je njihova priprava preveč dolgotrajna,« dodaja.
Namesto za domačo mizo v gostišče
Sodobni trendi zdrave prehrane tradicionalnim alpskim jedem niso preveč »prijazni«, pravi Klinar. Jedi so za vsakdanje uživanje po mnenju mnogih premastne, vsebujejo preveč ogljikovih hidratov, so preslane, sladice pa presladke. Vsakdanje uživanje takšnih jedi preprečuje tudi hiter življenjski tempo, v katerem ni veliko časa ne za pripravo takšnih jedi ne za njihovo umirjeno uživanje. »Med malico v službi, ali ko se vrnemo z dela, običajno pojemo nekaj na hitro. Če za primer vzamemo žgance, njihova priprava zahteva nekaj časa, tudi za pogrevanje niso najbolj primerni,« vsakdanje tegobe opisuje Klinar.
Kljub vsemu pa se Gorenjci zaradi tradicionalnih jedi na krožniku radi oglasijo v gostiščih. »Mnogi anketiranci celo menijo, da bi bila vključenost tradicionalnih jedi v ponudbi gorenjskih gostiln lahko boljša.« Med tistimi, ki bi morale biti na mizah v gorenjskih gostiščih in so hkrati najbolj prepoznavne jedi na tem koncu Slovenije, so potica, žganci, kranjska klobasa, štruklji in zaseka.
Na delavnicah tudi o navadah, ne zgolj o receptu
Da Gorenjcem vendarle ne bi bilo treba na tradicionalne dobrote vselej v gostišče, pač pa bi jih lahko pripravili tudi doma, v sklopu projekta pripravljajo tudi medgeneracijske delavnice. Med desetimi načrtovanimi so jih nekaj že izvedli. Tako so udeleženci med drugim spoznavali glavne in stranske »proizvode« kolin in se poučili o njihovi uporabnosti. Otroci v Ratečah pa so se že naučili izdelovati tradicionalne rateške krape. Pri tem so zelo uživali, dobrote pa so seveda z velikim veseljem tudi pojedli in se o njih, poleg novega znanja o sestavinah in postopku priprave, naučili še mnogo drugega. Gospodinja Marija Stranig iz Rateč, ki je delavnico vodila, jih je poučila, da krapi včasih niso bili priloga mesnim jedem. Bili so samostojna jed, ki so jo v družinah postregli v eni skledi, vsak član pa je imel svojo žlico in hitel z zajemanjem, kolikor se je dalo, saj jih je zelo hitro zmanjkalo. »Vse to je pomembno, ko govorimo o prehranski dediščini,« pravi Klinar.
Ljudje pa ne poznajo zgolj jedi, pač pa tudi značilne prakse in tehnike, povezane s prehransko dediščino na Gorenjskem, ugotavljajo raziskovalci iz Razvojne agencije Zgornje Gorenjske. Anketiranci so se tako izkazali v poznavanju tehnik in praks predelave sadja, pridelave medu in drugih čebelarskih izdelkov, poznana jim je denimo tudi planinska predelava mleka in priprava prazničnih jedi.
