Delo je okoli novega leta objavilo, da dajemo v Sloveniji letno na vsakega prebivalca 2835 dolarjev, Avstrijci 5227 in Švicarji 7919 dolarjev. Poleg očitnega in znanega dejstva, da dajemo premalo, navajam še dejstvo, kar ti podatki dokazujejo, da je javno zdravstvo cenejše od privatnega. Amerika kot zgled »naprednosti, demokratičnosti, zasebnosti, človekovih pravic itd.« daje za zdravje 13 odstotkov BDP, mi okoli 9 odstotkov. Pri tem pa ima, beremo, 33 milijonov prebivalcev brez zdravstvenega varstva. Ti podatki naj bi vsaj malce omajali čedalje tršo vero v vse privatno; lahko pa zasebni sektor poišče svojo nišo, se opremi in izvaja tako koncesije (obstoječe, ne širjenja v nedogled) kot samoplačništvo. Delo v javnem in zasebnem sektorju je za zdravje zdravnikov in njihovo kvaliteto dela vprašljivo. Človek vendar ne more dlje časa delati dveh tako zahtevnih služb. Dopuščam možnost, da se deloma motim.
Naj se dotaknem še naštetih konceptov, kot navaja avtorica.
Čakalnih vrst se na hitro ne da odpraviti na noben način, predolgo se je oziroma so zdravstvo prilagajali neoliberalnemu kapitalizmu, in posledice so tu. Privatiziranje za dobičke, nezaposlovanje mladih zdravnikov zaradi varčevanja, krčenje raznih pravic pacientov, tudi zaradi dobičkov (dobiček pri zdravju štejem za nemoralen) itd. – zdaj se pa po dolgem in počez (samo)obtožujemo, kdo da je kriv za vse skupaj. Kaj če si dovolim omeniti samo razprodajo Slovenije v tej zvezi in da smo v mnogočem odvisni od tujine, da dlje ne navajam in ugibam o pravih krivcih. Za mnoge naš narod ve, kdo so. In to ni aktualna ministrica za zdravje Celarčeva.
Škandali, ki so se zgodili samo v javnih zavodih, so se, kolikor je bilo mogoče razbrati iz medijev, v veliki meri zato, ker se zasebniki ogibajo občutljivih in težjih primerov. Tako je tudi v Ameriki, kjer se zdravniki zaradi koristolovstva tako pacientov kot odvetnikov ogibajo tveganih posegov. Bi radi to? Se pa ti »škandali« potencirajo prav zato, da bo s privatizacijo čim več kapnilo farmacevtiki, kapitalistom vseh vrst in domačim pokvarjencem.
Da problematiko čutijo tako zdravniki kot pacienti in celotna družba, nam je vsem znano. Če bi kdaj prevladala pamet in bi se od vsakega sistema vzelo najboljše ali vsaj to, kar je dobro, bi imeli danes zdravstvo za zgled vsemu svetu. V sedemdesetih, kot imam v spominu, so Švedi precej kopirali takratni sistem in še danes so dobri.
Dokler bomo kar naprej kritizirali in kritizirali, pri tem pa gledali vsak na svoje interesno področje, ne bomo prišli daleč. Res smo, kaj naj rečem, da bo prebavljivo, tepci, ki se grizemo in grizemo med seboj, kapital se nam pa smeje. »Prodali« so nam sistem, ki določa tudi za tako pomembno področje, kot je zdravje, eno samo »demokratiziranje«, se pravi prepir na prepir.
Avtorici še to: obeta se vam srednji, višji družbeni sloj in je vaše stališče nekako razumljivo, zame sicer težje sprejemljivo. Upam si špekulirati, da bo tak razvoj, kot se nakazuje v vašem poklicu (zdravstvo) in mentaliteti, proizvedel preveč »čakanja« in preveč revežev. Ti pa niso ravno garancija za lepo in zadovoljno življenje do konca dni.
Herman Graber, Ljubljana
