Potrpljenja in razumevanja mednarodne skupnosti za »najstniške« težave kosovske države je čedalje manj. Prištini se igranje na karto »edine žrtve« v procesu kosovskega osamosvajanja od Srbije vse manj obnese in Beograd ni več edini »slabi fant« v procesu reševanja kosovske krize. Politični vrh kosovske države je predolgo zlorabljal slabo vest, ki jo je imel Zahod tako kot v primeru BiH zaradi prepoznega odziva na krizo na Kosovu – da bo razplet krvav, je bilo jasno še političnim amaterjem, a so EU in ZDA čakale na »miroljubno rešitev«, čeprav je bila ta nemogoča glede na desetletne napetosti na Kosovu in glede na to, da je bil na eni strani Slobodan Milošević, ki je že v primeru Hrvaške in BiH pokazal, kateri način reševanja sporov mu je bližji.
Strah pred sodiščem
Kosovski parlament je namreč na poti, da ovrže zakon iz leta 2015, s katerim se je država zavezala k sodelovanju s posebnim sodiščem, ustanovljenim za procesuiranje zločinov, storjenih na Kosovu v letih 1998 do 2000, v katere so bili vpleteni pripadniki Osvobodilne vojske Kosova (OVK), ki so ji poveljevali nekateri danes vodilni politiki te države.
Preiskava, ki jo je v imenu Sveta Evrope že pred leti opravila skupina okrog Švicarja Dicka Martyja, je na osnovi trdnih dokazov in pričevanj pokazala, da je OVK kriva za izginotje na stotine civilistov, predvsem Srbov, in tudi za trgovino z organi. Na Kosovu so pričakovali, da bo spričo stalnih napetosti v odnosih med Beogradom in Prištino to počasi padlo v pozabo, a so se zmotili.
Zahod zdaj zahteva, da sodišče začne delo in da mu kosovski organi zagotovijo vso logistično podporo, kar pomeni, da je zanka okrog nekaterih politikov, ki sicer na Kosovu veljajo za heroje, vse ožja. Senca odgovornosti za zločine je padla tudi na predsednika Kosova Hashima Thaçija, premierja Ramusha Haradinaja, čeprav je bil na sodišču v Haagu dvakrat oproščen, njegovega brata Dauta Haradinaja, poslanca v parlamentu, in predsednika parlamenta Kadrija Veselija. Politični veljaki razlagajo, da bi s privolitvijo v sodelovanje na temelju zakona, ki bi ga radi odpravili, sprožili na Kosovu »val nezadovoljstva in nasilja«, kar da bi destabiliziralo vlado in s tem relativni mir v tem delu Evrope. Toda ne Bruselj ne Washington, ki je sicer do nedavnega skorajda nekritično branil kosovske interese (zaradi lastnih, razumljivo), te zgodbe ne kupita več. Izogibanje sodišču kot tudi odlašanje z ustanavljanjem skupnosti srbskih občin in vztrajanje pri lastni vojski kljub nasprotovanju mednarodne skupnosti, skratka izogibanje prevzetim mednarodnim obveznostim, je po mnenju kosovskega analitika Bese Luzhe »znamenje, da si kot država povsem nezrel in neverodostojen«. Politike je, pravi, zgrabila panika, da bi se lahko znašli med poklicanimi pred obličje pravice, in to poskušajo na vsak način preprečiti.
Vsekakor so imeli prav tisti, ki so preprečili, da bi sodišče delovalo na ozemlju Kosova, kajti najnovejši dogodki kažejo, da tam ne bi mogli zagotoviti normalnega delovanja te institucije. Mnogi zdaj omenjajo, da je pred začetkom sojenja Haradinaju na haaškem sodišču za zločine na ozemlju nekdanje Jugoslavije nenadoma izginilo deset prič tožilstva. Na poskus odprave zakona o sodelovanju s sodiščem se je ostro odzval veleposlanik ZDA na Kosovu, torej uradni Washington, ki je dejal, da bi odprava zakona pomenila oddaljevanje Kosova od vladavine prava, s tem pa od EU in ZDA. V Bruslju pa so pozvali kosovske voditelje, naj se izrečejo proti pobudi za odpravo zakona in naj državljanom pošteno povedo, kakšne resne posledice bi to imelo za vključevanje Kosova v Nato in EU in za nadaljnjo politično in finančno pomoč Kosovu. Najbolj neposreden v oceni sedanjega dogajanja na Kosovu pa je bil profesor na univerzi v Gentu Krenar Gashi, ki je dejal, da so »politiki svoje interese postavili nad državne in da zgolj rešujejo svoje riti«.
