Če ne upoštevamo kakšnega ducata ur zamude, se je prolog pogajanj o sestavi nove nemške koalicije iztekel po načrtih. Konservativci (CDU kanclerke Angele Merkel in bavarska CSU Horsta Seehoferja) so se s socialnimi demokrati (SPD Martina Schulza) v petkovih jutranjih urah po celonočnih pogovorih sporazumeli o izhodiščih za pogajanja. V primerjavi s prvim poskusom Merklove po lanskih septembrskih volitvah (o tako imenovani jamajški koaliciji) je to zanjo uspeh, ni pa tudi že zagotovilo niti za pogajanja in še manj za koalicijsko pogodbo.
Odpoved podnebnim ciljem
Današnji jutranji dogovor, dosežen po tednu dni pogovorov, so nato v nekaj urah potrdila vodstva vseh treh strank. Obeh konservativnih soglasno, pri socialnih demokratih pa je bilo s šestimi (od 40 članov predsedstva) glasovi proti nestrinjanje z doseženim vendarle očitno. Poleg tega je potrditev preliminarnega koalicijskega dogovora v bistvu le priporočilo za strankino konferenco prihodnjo nedeljo (21. januarja) v Bonnu. Da bodo tudi delegati konference soglašali z vstopom v koalicijska pogajanja, je resda videti verjetno, toda po podrobnem pregledu na 28 straneh zapisanih koalicijskih izhodišč so se danes čez dan že začeli oglašati nasprotniki ponovnega sodelovanja socialnih demokratov v vladi pod kanclerko Merklovo.
Čeprav je namreč Schulz koalicijska izhodišča označil za »izvrstna«, predvsem podmladku stranke in nekaterim poslancem stranke v Bundestagu ni jasno, kje so v njih nekatera stališča, za katera je bilo na prednovoletni konferenci stranke dogovorjeno, da jih mora stranka uveljaviti v morebitni novi koalicijski pogodbi. Združitev zdravstvenih zavarovanj denimo sploh ni omenjena in vse, kar je SPD uspelo doseči, je očitno ponovna izenačitev delodajalskih in delojemalskih prispevkov. Prav tako se Schulz ni prebil z zahtevo po zvišanju najvišje dohodninske stopnje (z 42 na 45 odstotkov), nova koalicija se bo vsaj po sprejetih izhodiščih sodeč odpovedala podnebnim ciljem (predvsem zmanjšanju toplogrednih izpustov za 40 odstotkov do leta 2020), pa tudi prostora za zunajkoalicijske pobude, ki ga je hotela SPD, ne bo (nasprotno, izhodišča izrecno zapovedujejo koalicijskim poslancem enotnost tudi v primerih, ko tema glasovanja ne bodo vnaprej dogovorjeni projekti).
Evropska politika
Klavrna je s stališča socialnih demokratov tudi bilanca v priseljenski politiki. Nemčija naj bi namreč glede na izhodišča vendarle dobila nekakšno zgornjo mejo priseljevanja (pri 180.000 do 220.000 ljudeh na leto), zelo omejeno pa bo tudi priseljevanje družinskih članov priseljencev z legalnim statusom (do tisoč oseb na leto). Pri »cementiranju« bodočih pokojnin do leta 2025 na 48 odstotkov povprečne plače je SPD dosegla bolj navidezen uspeh (kajti vse napovedi govorijo, da naslednjih nekaj let pritisk ne bo tolikšen, da bi se pokojninska raven nižala), pa tudi pravica do prehodnega zmanjšanja števila delovnih ur (kar med aktualnimi tarifnimi pogajanji zahteva tudi kovinarski sindikat) je bila zapisana – in zaradi odpora konservativcev ne uzakonjena – že v prejšnji koalicijski pogodbi.
Kot dosežek si tako Schulz lahko pripiše vsaj nekatera izhodišča v zvezi z evropsko politiko, denimo stališče, da je Nemčija za financiranje EU pripravljena prispevati več in da se bo zavzemala za poenotenje davčnih osnov in določitev najnižje stopnje davka na dobiček pravnih oseb. Sploh je poglavje o evropski politiki v bistvu tudi prvo določno znamenje s konservativne strani, katere predloge francoskega predsednika Emmanuela Macrona podpira.
Skupno prvim ocenam tako političnih kot novinarskih komentatorjev pa je, da so koalicijska izhodišča premalo pogumna, da se izogibajo vsem dolgoročnim problemom in da iz njih veje predvsem strah vseh treh strank pred razpisom predčasnih volitev. Nevarnost teh pa ostaja, saj bodo morebitno koalicijsko pogodbo – če bo konferenca socialnih demokratov odobrila začetek pogajanj, naj bi bila sprejeta do sredine februarja – morali potrditi še vsi člani SPD. or
