»Vi ste za nas bog, ves svet vas pozna,« je v navdušenju nad svojim gostom, nigerijskim avtorjem Wolejem Soyinko, na nedavni predstavitvi v okviru festivala Evropska gledališka nagrada v Rimu zatrdil moderator, nigerijski pisatelj in režiser Wole Oguntokun. »To pa drži!« mu je odgovoril Soyinka. »Kamor pridem, se vsi ozirajo za mano, celo cariniki se spogledujejo in se mi prijazno nasmihajo, vse dokler ne dam avtograma ali ne pokažem dokumenta. Potem so vidno razočarani: 'Vi niste Morgan Freeman!'«
Ob gromkem smehu v dvorani se je Soyinka tudi sam iz srca nasmejal. Kdo bi bolje kot on vedel, da so v svetu filmskih zvezd Nobelovi nagrajenci kvečjemu utrinki (če seveda že prej niso bili zvezde, kot na primer Bob Dylan). On to seveda ni bil, tako kot noben drug Afričan, in tudi omenjene nagrade (kot prvi Afričan) leta 1986 ne bi dobil, če ne bi študiral v Veliki Britaniji, predaval v ZDA…
Gledališče kot gverila
A njegova pot ni bila lahka. Kot študent se je v Nigeriji najprej angažiral proti britanski zasedbi, po študiju književnosti v Veliki Britaniji, kjer je uspešno začel kariero dramatika, pa se je vrnil domov in nadaljeval svoje politično angažiranje, predvsem s satirami – zdaj že na račun nove, domače oblasti, ki je začela orati po doseženi neodvisnosti.
V tem času je prav tako začel preučevati afriško gledališče, ki se mu je sicer posvečal že v Veliki Britaniji. Kot mlad študent je nekoč v Londonu brskal v prekrasni knjižnici, da bi ugotovil, kakšna so gledališča na drugih celinah, in v razdelku Japonska je naletel na oznako: »no theatre«. »Zelo čudno se mi je zdelo: nobenega gledališča, pa toliko knjig!« Šele čez čas je dojel, da je »no« najpomembnejša japonska gledališka zvrst. In ne le to. Ugotovil je, da je princip japonskih mask podoben afriškemu, da so maske tudi tam nosilke določenih značilnosti lika in določenih sporočil, gibanje igralcev pa stilizirano in kodirano. Da je svet povezan na nenavadne načine.
Ko je leta 1960 ustanovil amatersko gledališko skupino Šestindevetdeset mask, je že vedel, da bi lahko igralci zaradi igranja »neprimernih« iger (»Dovoljen je bil Shakespeare, celo Shaw, ne pa igre, ki bi govorile o nigerijski stvarnosti…«) ali interpretacij izgubili svoje službe, zato je znotraj skupine ustanovil manjšo, gverilsko, iz neodvisnih igralcev, prekarcev, ki je ad hoc izvajala krajše družbeno angažirane skeče na različnih koncih mesta, na trgih, stopniščih, križiščih, in se je znala hitro pobrati ali preleviti v običajne sprehajalce, če se je kje pokazal policist. »Tako kot danes to počno afriški migranti, ki po evropskih mestih na ulicah prodajajo torbice, dežnike; enaka strategija preživetja.« To angažirano, politično gledališče torej ni bilo identificirano predvsem s prostorom, zgradbo, ampak s skupino, tako kot to velja tudi za tradicionalno afriško gledališče.
Pregon, zapor, upor
Nekaj let zatem je bil prvič zaprt zaradi radijskega posnetka o zlorabah volitev, po državnem udaru leta 1966 pa so ga zaradi svarjenja pred državljansko vojno v Biafri obsodili na 22 mesecev zapora. Njegove drame so v tem času igrali v ZDA in Evropi in to se je nadaljevalo tudi v prihodnjih desetletjih. Po koncu vojne je bil skupaj z drugimi političnimi zaporniki pomiloščen. »Z obmejnega območja Biafre, kjer so bili v tisti vojni najhujši pokoli, je pred časom ob okrogli obletnici prišla pobuda za postavitev spomenika vsem pobitim. Sedanja vlada, ki nima nič s tistimi dogodki, je pobudo zavrnila. Kako čudna je politika, kako žalostno nerazumna in prestrašena je. Oblast je vedno bila in vedno bo nasprotje svobodi, to dvoje je nezdružljivo. To je ena izmed stvari, ki sem se jih naučil v življenju.«
Odtlej se je Soyinka tudi mednarodno angažiral za izpustitev zaprtih pisateljev. »Ko sem bil pred leti v Tuniziji, sem doživel nekaj, kar je skupno premnogim afriškim državam z diktatorskimi izkušnjami in kar nas povezuje v skupni solidarnosti. Tam sem bil na prireditvi PEN, v času, ko se je že začenjala arabska pomlad. Govorili naj bi o problemu cenzure, ki še vedno pustoši v mnogih državah. Pred prihodom sem izvedel, da je kar nekaj tunizijskih pisateljev v izgnanstvu in nekaj zaprtih v domovini. In tako sem v svojem nastopu zastavil vprašanje, zakaj so ti tunizijski avtorji v zaporu, na seznamu sem jih imel pet, a ko sem naštel četrtega, so se luči v dvorani ugasnile, ojačevalci zvoka so nehali delati. Bili smo v temi deset, petnajst minut. Prepričan sem bil, da je pač zmanjkalo toka, tako kot se nam je to pogosto dogajalo v Nigeriji; bil sem povsem miren. Potem pa sem se nenadoma spomnil: ne, to ni Nigerija, sem v eni izmed najbolj razvitih med nerazvitimi državami. Približali so se mi gostitelji in pojasnili, da si niso mislili, da bodo oblasti šle tako daleč. Takrat se mi je posvetilo: 'Nisem v Nigeriji, a sem še vedno v Nigeriji.' Zato sem preveril akustiko v dvorani in brez mikrofona govoril naprej, ponovil imena zaprtih, zahteval njihovo izpustitev in čez dvajset minut se je elektrika vrnila in lahko smo končali pogovor. Kasneje me je eden od kolegov v recepciji hotela posvaril, naj bom previden. A zgodba ima krasen konec. Nekaj dni kasneje je izbruhnil upor in tisto oblast so strmoglavili. Ker so me cenzurirali, so se bogovi svobode govora razjezili in kaznovali vlado! To, kar je sledilo, ni dobro, a odšlo je nekaj slabega.«
