Kritika filma Stekle lisice: Tudi srečen konec je mogoč

Če si neki župan prilasti gozd, da bi ga dal posekati in »čistino« prodal za odlagališče odpadkov, če novinarka lokalne televizije odkrije njegove mahinacije, župan pa ji ne le grozi, ampak da požgati njen studio, če sta potem še fizično ogrožena tako novinarka kot razlaščeni lastnik gozda… ‒ Je mar v tem kaj smešnega, je to mogoče snov za komedijo? Če je vprašanje retorično, je tak tudi odgovor: to seveda ni nič smešnega, razen morda za cinike. In tudi film Stekle lisice, ki ga je po scenariju Jureta Ivanušiča režiral Boris Jurjaševič , producirala pa nacionalna TV (in predvajala ob koncu leta), iz tega ne dela ravno komedije – čeprav je režiser z Bluesom za Saro nekoč že pokazal, da zna iz slovenske črne kronike narediti žanrsko parodijo –, a vseeno deluje če že ne smešno, pa izjemno zabavno in, še več, celo navdušujoče. Čisto mogoče, da so bili televizijski gledalci ob koncu filma tudi sami tako navdušeni kot tista druščina ob točilnem pultu, ki je pozdravljala lokalno zmago pravice nad krivico, in to ne le zato, ker je ta druščina že s tem, da je za to zmago izvedela po TV, zastopala televizijsko občinstvo.