Preden se je Sylvia preselila v dvorano Stare elektrarne, sta tudi raziskava in proces potekala v zasebni sferi – v kuhinjah umetniške ekipe. Kako izkoristiti te pogoje, da ne bi omejevali procesa in bi ta ustrezal viziji projekta? Pogojev dela, ki simbiozo bivanja in dela zamejujejo med štiri domače stene, ustvarjalci niso ponotranjili ali obravnavali kot samoumevnih – razgrnili so jih že v izhodišču, njihovo obrobnost pa postavili kot procesualni privilegij, ki omogoča vzpostavitev lastnih pogojev in načinov dela. S tem so se izognili pogostemu spremljevalcu kulturniškega diskurza, samoviktimizaciji/tarnajočemu umu, in z odločitvijo za naivnost situacijo (simptom?) pomenljivo izkoristili.
Za vsebinski fokus si predstava resda vzame zlasti pisateljičine številne negotovosti in tesnobo ustvarjalnosti, dela, uspeha, spola, samomora, umetnosti… Vendar uprizoritev njene avtobiografske izpovedne pisave dnevniških zapiskov in liričnih fragmentov ne obravnava kot zasebne zapiske. Bolj se posveča vzporednicam, nasprotjem in skupnim točkam – gre za vzajemno soočenje z osebnimi dilemami. Tem vzporednicam in zdrsom svoje telo zastavi Anja Drnovšek kot Sylvia (in Sylvia kot Anja, okrog obrnjeno in zavozlano), ki v svoji pripovedi prepleta oba glasova in čeprav bolj prevprašuje, kot trdi, ima njeno spraševanje moč, da fintira, hlini in povsem iskreno podaja večplastna razmerja življenjskih situacij. Hkrati uprizoritev vseskozi ostaja v partikularnosti osebnih zgodb in Sylvie Plath ne izrabi kot predstavnice česar koli, s čimer bi podprla svojo tezo ali posplošila položaj lastne umeščenosti. Odprtost v tem smislu podpira tudi vdor zunanjosti, tako imenovani mrki flow glasbenega fenomena Matter (Dario Nožič Serini, Matej Tunja, Luka Lah), ki v zaokroženo scensko postavitev vnaša protislovno mrakobnost podzavestnih vzgibov, s tem pa že tako razcepljeno Sylvio ob videoprojekciji (Dani Modrej) še dodatno fragmentira.
Režija Nine Eve Lampič in dramaturgija Sandija Jesenika sta Sylvio strukturirala kot dogodek, katerega učinek računa na imaginacijsko potenco gledalca. Ne gre torej za običajni gledališki produkt, saj ne preigrava fiksiranih mehanizmov brez napak in s stabilnimi pomeni. S prisvojitvijo in osebnim vložkom je v razmerah, ki vladajo na polju kulture in vedno znova utrjujejo vzpostavljene identitetne kategorije (spolne, razredne, generacijske), očitno mogoče učinkovito »zbrcati demona v svoji glavi«, ne da bi se poigravali z moralizmom in krivdo, sočasno pa privabiti sveže, raznoliko občinstvo.
Morda zveni bizarno, a recimo skratka optimistično, da realnosti ustreza zgolj začasno. »Tulipani preveč izstopajo, tukaj je zima.«
