Ste načrtovali, da se boste na vrh 8848 metrov visokega Everesta povzpeli sami? Pozabite na to. Nepalsko ministrstvo za kulturo, turizem in civilno letalstvo je sporočilo, da spreminja nekaj pomembnih planinskih predpisov v zvezi z Everestom in drugimi najvišjimi himalajskimi vrhovi, to pa bo vplivalo na nekatere od najzahtevnejših načrtovanih vzponov. Spremenjena pravila (ki bodo začela veljati že pred letošnjo spomladansko sezono) bodo prepovedovala vzpon na Everest planincem, ki po zdravniških merilih niso sposobni za plezanje, popolnoma slepim plezalcem in tistim z amputiranima dvema okončinama.
To bo posebej prizadelo Harija Budho Magarja, nekdanjega britanskega vojaka gurko, ki je septembra lani kot prva oseba brez spodnjih okončin osvojil vrh 6476 metrov visoke gore Mera Peak. Magar je nogi izgubil med vojno v Afganistanu, odprava na Mera Peak pa je bila predvsem trening za vzpon na Everest, na katerega se je nameraval povzpeti letos spomladi.
Nepalske oblasti bodo prepovedale tudi solo vzpone na Everest. Vsak gornik bo moral za poskus plezanja na gori najeti vodnika. Že doslej je bilo solističnih poskusov zelo malo, po uradnih podatkih je samostojni vzpon na Everest uspel le dvema gornikoma, zaradi čedalje večjega navala gornikov pa očitno poskušajo nepalski birokrati s tem ukrepom vzpostaviti večjo varnost pri osvajanju najvišje gore na svetu. (Lansko pomlad je južnoafriški plezalec poskušal priti na Everest brez dovoljenja in tudi brez vodnika, aretirali so ga, ko se je skrival v jami blizu baznega tabora.) Šestnajst let ostaja spodnja starostna meja za vzpon na Everest, navzgor pa te meje kljub nekaterim takšnim napovedim niso določili. Nepalsko ministrstvo je tudi napovedalo, da bodo gorski vodniki po novem prejeli formalno potrdilo o dovoljenju oziroma o opravljenem vzponu na vrh Everesta, za kar so si šerpe že dolgo prizadevali.
Vsaj 30.000 ameriških dolarjev
»Najkrajši odgovor na vprašanje, koliko stane vzpon na Everest, je – toliko kot avtomobil,« pravi Alan Arnette, dolgoletni ameriški kronist vzponov na osemtisočake. »Plačati boste morali vsaj 30.000 dolarjev, večina gornikov pa za vzpon porabi približno 45.000 dolarjev. Cena je vsako leto višja,« dodaja Arnette.
Večje ko je povpraševanje po vzponu, bolj cveti posel specializiranih agencij in gorskih vodnikov, čedalje bolj pa se tudi veča razlika med agencijami za »navadne« gornike in tistimi, ki na Everest vodijo petičneže. Z naraščanjem zanimanja med pripadniki srednjega sloja v Indiji in na Kitajskem nekatere nepalske »nizkocenovne« agencije (na primer Seven Summit Treks) odlično služijo s konkurenčno ceno, ki je lahko tudi nižja od 30.000 dolarjev.
Na drugem koncu cenovnega razpona so luksuzne zahodnjaške agencije (na primer Alpenglow in Furtenbach), ki prodajajo everestovski aranžma za 100.000 dolarjev in več. Agencije z dolgo tradicijo (Alpine Ascents, Adventure Consultants in Himex) zaračunajo 65.000 dolarjev ali več, nepalske agencije z večjim ugledom pa približno 40.000 dolarjev. Posebej zanimive so najdražje vodniške agencije, namenjene bogatašem, ki želijo Everest osvojiti v najkrajšem mogočem času. Gre za klasične zbiralce vrhov, katerih motiv je predvsem to, da se lahko v svoji družbi pohvalijo z osvojenim vrhom Mount Everesta.
Manj časa – več kisika, več denarja
Lukas Furtenbach, avstrijski gorski vodnik in lastnik elitne agencije, intenzivno trži svoje »bliskovite vzpone«. »Everest v štirih tednih. Navadna odprava zahteva skoraj dva meseca, naša bliskovita odprava pa komaj štiri tedne,« oglašuje Furtenbach na spletni strani svoje agencije. Cena za podvig znaša 95.000 evrov. »Izboljšali in preoblikovali smo plezalni proces, da bi dosegli čim večjo varnost, zdravje, uspeh in užitek,« hvali Britanec Adrian Ballinger svojo agencijo Alpenglow in program Rapid Ascent (hitri vzpon), za katerega mora stranka odšteti 85.000 dolarjev.
Ključ teh programov je tako rekoč neomejena količina dodatnega kisika, ki ga lahko premožni plezalec dobi med vzponom. Ne le to, že več tednov pred odhodom na odpravo ima na razpolago višinski (hipoksični) šotor, v katerem lahko v udobju svojega doma opravi vnaprejšnjo aklimatizacijo oziroma prilagoditev na veliko nadmorsko višino. Teoretično pride tako stranka v bazni tabor pod Everestom aklimatizirana na nadmorsko višino 5000 metrov, Furtenbach trdi, da še celo več. Večina izkušenih gorskih vodnikov pa je do te metode nezaupljiva, Simone Lowe, direktor ugledne britanske agencije Jagged Globe, je ta pristop označil za »presneto bedasti nesmisel«.
Novi poskusi in spoznanja
Še pred začetkom nove sezone vzponov na Everest pa bi lahko na najvišji gori na planetu končno padel še en mejnik. Španec (oziroma Bask) Alex Txikon bo po tem, ko mu pred letom dni kljub večkratnim poskusom ni uspelo priti na vrh Everesta pozimi in brez dodatnega kisika, zdaj poskusil znova. Doslej je bil Everest v celoti pozimi sicer že preplezan (s pomočjo dodatnega kisika sta ga leta 1980 prva osvojila Poljaka Krzysztof Wielicki in Leszek Cichy), preplezan je bil tudi v koledarski zimi brez dodatnega kisika (to je uspelo šerpi Angu Riti 22. decembra 1987, vendar pa je večino vzpona opravil v jesenskih dneh). Pravi, v celoti zimski vzpon brez kisika, ki pa ga ni opravil še nihče, velja za drugo najbolj cenjeno zimsko trofejo v Himalaji, takoj za zimskim vzponom na K2, ki je edini osemtisočak, na katerega pozimi človek še ni stopil. Omenjeni Wielicki je vodja poljske odprave, ki bo poskušala ta cilj izpolniti v prihodnjih tednih.
Za pomladansko osvojitev Everesta pa intenzivno trenira prva odprava novinark (The First Women Journalists Everest Expedition – 2018). Ekipo, ki bo plezala pod zastavo nepalske novinarke organizacije, sestavlja pet mladih nepalskih novinark iz različnih medijev, Sagarmatho, kot domačini imenujejo Everest, pa bodo osvojile pod geslom Združen glas za pravičnost. Z njim se želijo javno zavzeti za enakopravnost med Nepalkami in Nepalci.
V zvezi z Everestom prihaja zanimiva novica tudi iz bližnjih krajev. Italijanski raziskovalni center Eurac Research in medicinska fakulteta iz avstrijskega Innsbrucka sta analizirala 80 primerov iz nemške planinske literature, v katerih so opisana psihotična stanja. »Čeprav so povezana z nadmorsko višino, gre za skupino povsem psihotičnih simptomov, ki jih ne moremo pripisati možganskemu edemu in drugim organskim dejavnikom, na primer dehidraciji, vnetjem in organskim boleznim,« je povedal Hermann Brugger, vodja inštituta za nujno medicinsko pomoč v gorah (v centru Eurac). Po njegovem mnenju lahko psihozo sproži že samo plezanje v visokih gorah, še posebno nad 7000 metri nadmorske višine.
