V Iranu se v zadnjem tednu dni stopnjujejo demonstracije proti režimu. Po uradnih podatkih je umrlo 21 ljudi, 6 za novo leto, ko so se protestniki hoteli polastiti orožja v neki policijski postaji v osrednjem delu države. Gibanje, ki je izbruhnilo spontano zaradi korupcije, vse večje brezposelnosti in vse višjih cen – zlasti zaradi velike podražitve bencina in jajc, tako da so protestniki svoje gibanje imenovali jajčna revolucija –, se je razširilo že v vsaj 50 iranskih mestih. Policija je doslej priprla okoli 500 protestnikov. Konservativni voditelji Irana zahtevajo takojšnje zatrtje protestov, a zdi se, da to zaradi razširjenosti množičnega gibanja po vsem Iranu ni več mogoče. Vse manj je jasno, kakšen bo razplet.
Jezni so mladi, delavci, Kurdi...
Vse se je začelo v mestu Mašdad na severovzhodu države, kjer so pristaši konservativcev protestirali proti korupciji in neoliberalni gospodarski politiki predsednika države Hasana Rohanija, ki je do neke mere naklonjen prozahodnim reformam. Duh pa je ušel iz steklenice in protesti so se razširili v druge dele države, obenem se je večinoma povsem spremenil politični predznak demonstracij, saj so protestniki drugje pogosto vzklikali: »Smrt voditelju!« Pri čemer so mislili na konservativnega vrhovnega voditelja Alija Hameneja. Ta je sicer kot varuh pridobitev islamske revolucije nad predsednikom države.
Sam Rohani je priznal, da je zaradi gospodarske stagnacije jeza množic upravičena. Napovedal pa je hude kazni za hujskače k nemirom in obsodil gesla proti Hameneju, ki so pogosto opolzka. Protestniki pa vzklikajo tudi proti Rohaniju, ker po izvolitvi maja letos ni izpolnil obljub o izboljšanju življenjskega standarda in zmanjšanju brezposelnosti. Nasprotno, kupna moč velike večine Irancev se je v zadnjih šestih mesecih občutno zmanjšala. Kljub dunajskemu sporazumu julija 2015 o iranskem jedrskem programu namreč še ni povsem konec sankcij, zlasti Trumpove ZDA pri njih vztrajajo, zaradi česar tudi ni tujih investicij, ki bi omogočile gospodarsko rast. Demonstranti Rohaniju očitajo tudi, da je zmanjšal pomoč revnim, pomaga pa bankam, proti katerim se je v marsikaterem iranskem mestu usmerila jeza protestnikov. Demonstracije tako podpirajo upokojenci, delavci in učitelji. Velika večina udeležencev pa je mladih, pri katerih brezposelnost uradno dosega 28-odstotno raven. Veliko je mladih žensk, na zahodu države pa Kurdov in drugih sunitov. Kurdi so jezni zlasti zato, ker jim oblasti po novembrskem potresu v Kermanšahu niso dale vse pomoči iz tujine.
Voditelji protestov iz leta 2009 zaradi strahu pred represijo, ki bi oslabila reformatorja Rohanija, ne podpirajo sedanjih demonstracij, ki tudi zato nimajo pravega vodstva. Velika novost glede na demonstracije leta 2009, na katerih so – proti tedanjemu konservativnemu predsedniku Mahmudu Ahmadinedžadu, ki so ga podpirali nižji sloji – sodelovali predvsem mladi srednjega sloja, je, da se jih udeležujejo tudi nižji sloji, doslej glavna opora islamističnemu režimu.
Vsekakor gre za heterogeno gibanje in na primer v mestu Qom, ki je bilo leta 1979 zibelka islamske revolucije, vzklikajo prvemu šahu Rezi Pahlaviju, ki je kot napredni reformator po zgledu Kemala Atatürka vodil državo v letih 1925–1941 in se zavzemal za laicizem. Torej demonstranti v Qomu zavračajo sedanjo islamsko republiko in celo sam islam!
