Pri nas vemo o vas večinoma tisto, kar smo prebrali v čislani jazzovski reviji Downbeat, v kateri ne morejo prehvaliti vašega zadnjega albuma. Ali vas je kritika albuma, ki ni toliko jazzovski, vendar še vedno raznovrstno eksperimentalen, presenetila?

Vsekakor, saj sem se z njim občutno oddaljila od vsega, kar sem počela pred tem, na albumih Weightless in Perfect Animal. V glasbenem smislu namreč predstavlja impulze, ki sem jih prek očeta črpala v rani mladosti. Moj oče je namreč imel neverjetno zabavno navado, da je skladal izredno odbite, a inteligentne otroške pesmice, zelo blizu apalaški folkovski tradiciji. Po eni strani smo se zabavali, po drugi pa izobraževali, kar je bil tudi njegov namen. Takrat sem imela tudi že svojo prvo skupino, ki je te pesmi izvajala in snemala. Moja naloga v bendu je bila izključno pevska, kitaro sem začela igrati šele pozneje.

To pomeni tudi začetek vaše kantavtorske poti?

Niti ne, saj sem se najprej bolj »afnala« s kitaro v roki, četudi sem globoko v sebi vedno sanjala, da bi se ukvarjala z glasbo. Resda sem nekaj skladala, če temu lahko tako rečem. Prelomen trenutek pa se je zgodil, ko sem kot trinajstletnica na taborjenju odpela svojo pesem in je bila reakcija sovrstnikov nadvse prijetna. Ta me je vzpodbudila, da sem skladanje nadaljevala, čeprav sem že takrat vedela, da odzivi ne bodo vedno pozitivni.

Naslednji korak je bil študij na newyorški šoli za jazz in sodobno glasbo (The New School of Jazz and Contemporary music).

Tako je. Že pred tem sem v srednji šoli v Severni Karolini študirala kitaro, na The New School pa sem na jazzovskem oddelku doštudirala petje in nastop. Tu sem se pravzaprav dokončno izoblikovala kot glasbenica. Vendar je šlo v času študija še za precej več. Živela sem v New Yorku, kjer sem se naužila tamkajšnjega umetniškega vzdušja, ki je prav tako močno vplivalo na moje početje. Bila sem obkrožena z različnimi glasbeniki in drugimi umetniki in vsi po vrsti so bili zelo odprti do svojega in našega početja, tako da sem tudi sama hitro prerasla prastare delitve in ločevanja.

Vaša kantavtorska identiteta ni strogo enoznačna, temveč črpa od vsepovsod, tudi iz pop glasbe, ki je v marsikaterem ustvarjalnem krogu osovražena.

Nobenemu žanru ne obračam hrbta, neumna bi bila, če bi to počela. Moje albume so ocenili zelo različni kritiki. Ob tem seveda ne zanikam, da znotraj določenih žanrov obstaja glasba, ki mi ni blizu, vendar se negativno do nje ne opredeljujem. Tudi pop glasba je lahko osvežilna, prepričljiva in sporočilna. Obvladati pop znotraj žanra, v katerega me najpogosteje uvrščajo, je dobrodošla stvar. Po drugi strani priznam, da včasih v sebi tiho trpim, ko sem primorana poslušati izbrano glasbo v taksiju ali trgovinah. To je seveda instant glasba, ustvarjena, da po hitrem postopku prinaša denar.

Zadnji album ste naslovili Regina, ki naj ne bi bil samo naključno izbran naslov, temveč je zgodba kompleksnejša. Ali nam lahko zaupate, za koga gre?

Regina je moj alter ego, moja namišljena prijateljica in neposredna muza omenjenega projekta. Povsem mogoče je, da je bila v meni že dolgo prisotna, a se tega nisem zavedala, dokler nisem začela spontano skladati glasbe za takrat še nedoločeni projekt. Šlo je za dokaj neurejene zvočne impulze, vsi pa so postali navdahnjeni z motivom kraljice; v latinščini pomeni regina kraljica. Sčasoma je slika postajala vse jasnejša, saj sem do ideje pristopala z različnih zornih kotov.