Noise je smer muziciranja, ki namesto klasičnih glasbenih elementov, kot so toni in akordi, poudarja zvok na splošno, s čimer načenja ustaljena pojmovanja glasbenega. Faričevo zanima predvsem elektronska različica. Posega po raznolikih, predvsem analognih sintetizatorjih zvoka, ki jih pogosto pospremi z vokalom.

Nekatere naprave, ki jih uporabljate, ste sestavili sami, med njimi častno mesto pripada thereminu, enemu prvih elektronskih inštrumentov.

Spajkali smo jih na delavnicah. Vsak ga lahko naredi. Svojega imam že od leta 2008. Tu pa tam kaj popravim. Ima odprto vezje.

Slišimo ga lahko na lanskem albumu Woodsinus.

To je introspektiven, mestoma ljubezenski album. Slišala sem gozdno temo, veter v krošnjah. Moja mama je Dalmatinka. Tam je pozimi vedno burja, ki me fascinira. Osnovni zvok theremina se dostikrat sliši kot burja, ki piha izza vogala, kot zavijanje vetra. To je eteričen, celo mističen inštrument. Igraš po zraku in slišiš elektriko, ki je neposredno prevedena v zvok.

Kaj je pravzaprav noise?

Noise je vse. Ptiček, ki čivka. Premikanje smetnjaka. Kombinacija obeh. Vse ima zvok – to je strašljivo, ker ni konca. Vse lahko uporabiš. Noise je za vsakogar, ki ima rad zvoke. Že vsak otrok preizkuša: tolče po loncu, tolče po mizi in sliši razliko. Ni ti treba biti glasbenik. Vsak, ki se želi s tem ukvarjati, naj kar začne. Tu ni diskriminacije, čeprav so neke smernice. V Severni Ameriki je trenutno velika stvar noise rap.

Vaš nastop temelji na improvizaciji.

Vedno. Tudi ko priklopim, priklopim tako, da je malo drugače. Všeč mi je raziskovanje. Pri analognih sintetizatorjih nikoli ne veš, kaj boš dobil. Pri digitalnih napravah, kot je ritem mašina, imamo binarni sistem, kjer ni prave neskončnosti, zmeraj je neka končna kombinacija. Vse, kar se bo zgodilo z mašino, je predshranjeno, ti boš to le priklical. Pri analognih mašinah pa je odvisno od tega, koliko je segreta, koliko elektrike gre v njo, koliko je trenutno prevodna, kaj je in kaj se dogaja v njeni okolici – glede na to ima odklone. Enaka nastavitev bo drugače delala.

So analogne naprave bolj žive?

Imajo orodja, s katerimi krotimo elektriko, ki jo razumem kot bazično naravno silo. Lahko si predstavljate tudi na gumbu. Na digitalnem imaš od nič do deset, vmes je vse jasno, koliko in zakaj, pri analognem imaš od nič do neskončno. Ni omejitve, zato je tudi zanimiveje ustvarjati razne zvoke, male zvoke, loviti smešne piske kot pa ropotati.

Vaš noise ni grob, vas pri tem informira dub glasba, ki jo vrtite kot didžejka?

Možno. Poslušam tudi metal, vse troje je zame enako dobro in močno. Dosti je v basovskih in subbasovskih frekvencah. Povsod, tudi v dubu, kjer so učinki in distorzije, nastane noise, nekaj začne cviliti, skakati in prasketati. Tudi jaz kdaj zaropotam, a imam rada, da se slišijo vsi zvoki, da imam več različnih in da lahko vsakega malo razločim.

Woodsinus je izšel pri spletni založbi Kamizdat na USB-ključu z art knjižico.

Zanimajo me raznolike izdaje. Letos sem izdala polovičko reciklirane kasete za založbo iz Londona. Na B-strani je neki Bolgar. Seveda bi imela vinil za vse, za vse bende, ki se mi zdijo dobri, za vso svojo glasbo, a to ni vsakomur dosegljivo. Glasba, ki jo lahko danes izdamo, je predobra, ker jo lahko ustvari vsak. Popoldne grem v studio, ob enajstih zvečer imam master posnetek, ki ga lahko dam na internet. Ne potrebujem založbe, ni mi treba čakati in zbirati denarja, medtem ko material sedi v predalu. Čez eno leto sem z zvokom že čisto drugje. Všeč mi je ideja dostopnosti, to je božji dar, ki gre skupaj s principom naredi sam.

Pripravljate kaj novega?

Pri projektu za Debila Records iz Brežic sem vzorčila stare kasete mariachi bendov, Bacha in sevdaha.

Kakšen je položaj naredi sam svetovne noise scene in slovenske znotraj nje?

Scene po svetu so povezane prek malih, spletnih založb in samozaložb, prek entuziastov, ki to glasbo zbirajo in promovirajo. Vse poteka družinsko. Še dobri smo glede na to, kako majhni smo. Mogoče bi prišla prav še kakšna ženska. Bila sem v Amsterdamu, nimajo veliko, dali so mi za potne stroške, kot bi mi njim. Zaledje komu omogoča več turnej, a osnovno povezovanje je enako.

Kako ocenjujete položaj žensk?

Dostikrat slišim: ženska si, sama, pa greš na oder. Nobene razlike ni med žensko in moškim na odru. Mogoče se komu zdi, da nam kaj ni dosegljivo, a v družbi, v kateri živimo, nam je dosegljivo marsikaj. Nekatere noiserke so mirnejše, druge bolj divje. Najzanimivejši je vedno posamičen pristop vsake, ki nastopa, ker nikoli ne veš, kakšen bo rezultat zvočenja, četudi izvajalko dobro poznaš.