Eisensteinov prikaz juriša na Zimski dvorec v filmu Oktober, ilustracija članov partijskega centra, organa, o katerem ni nobenega dokumenta, ilustracije napada na Zimski dvorec, ki spominjajo na napad na Bastiljo, opisi Stalina kot voditelja oborožene vstaje, Trockega pa kot potuhnjenega saboterja so samo nekateri primeri ponaredkov zgodovine o oktobrski revoluciji. Zgodovinar in sociolog dr. Lev Centrih je na predavanju v Muzeju novejše zgodovine kronološki potek dogodkov med januarjem in oktobrom 1917 predstavil v luči različnih interpretacij in seveda ponaredkov.
Literariziranje ni nujno potvarjanje
Literature o oktobrski revoluciji je ogromno in je komaj obvladljiva, v njej pa lahko prepoznamo različne zgodovinopisne žanre. V anglosaškem zgodovinopisju prevladuje trend politične in kulturne zgodovine, kjer avtorji dogajanja dopolnjujejo z dogodki iz vsakdana in leposlovnimi vložki. To na primer počne China Mieville v letos izdani knjigi October, v kateri pa z leposlovnimi vložki, kot so opisi vojakov s cmokom v grlu, ne potvarja zgodovine, pravi Centrih, jo le dodatno pojasnjuje. So pa v naboru literature o oktobrski revoluciji tudi dela, ki so manj verodostojna, nam pa veliko povedo o obdobjih, v katerih so nastala. Centrih sem uvršča sovjetsko zgodovinopisje.
V prvih letih po revoluciji se v sovjetskem zgodovinopisju sicer pojavlja težnja po izključevanju velikih zgodovinskih osebnosti in osredotočanju na delo množic, a to obdobje ne traja dolgo. Že v dvajsetih letih se ustoličita Lenin in Stalin, iz zgodovine pa je izgnan Trocki, ki mu pripisujejo skoraj pravljično negativne konotacije. V tem obdobju zgodovinske knjige pišejo za široke množice, z literarnimi vložki in opisi dogodkov iz vsakdana voditeljev. Takrat lahko na primer beremo, kako si je Lenin odpočil tako, da si je pod glavo podstavil knjige. Centrih nekatera tovrstna dela primerja celo z detektivskimi romani, s to slabostjo, da je negativec, torej Trocki, razkrit že na začetku.
Berljivost kot propaganda
V šestdesetih in sedemdesetih letih se pojavi destalinizacija: v knjigah se zmanjša Stalinova vloga pri oktobrski revoluciji, nasprotniki so isti, a precej manj demonizirani. Trocki je še vedno sovražnik ljudstva, a ga v knjigah skoraj ni najti. To je obdobje suhoparnega zgodovinopisja, v katerem je čedalje več praznin, s katerimi se potvarja zgodovina, razvije pa se žanr partijske zgodovine, ki se ukvarja predvsem z delovanjem različnih komitejev. Centrih si te praznine razlaga kot preventivni ukrep pred zahodnjaškimi zgodovinarji. Da ti ne bi opozarjali na potvarjanja, so se jim sovjetski zgodovinopisci raje izogibali. V šestdesetih letih je bilo tako morda nekoliko težje iz sovjetskih knjig razbrati, kakšna je bila vloga Trockega v revoluciji, njegovo navzočnost je mogoče razbrati zgolj posredno. Seveda je takšno zgodovinopisje ideološko, pa tudi pristransko, a kot poudarja Centrih, ni nobena zgodovinopisna praksa nevtralna. Prav tretje, suhoparno obdobje je morda še najmanj ideološko in ne pritegne tako kot bolj literarizirani zapisi.
Literariziranje zgodovine, ki sicer lahko – a ne nujno – služi ponarejanju, so nekoč uporabljali predvsem za propagando; najdemo pa jo tudi pri Trockem, ko na primer opisuje vreme, šumenje dreves in občutja v pozni jeseni, tik pred napadom na Zimski dvorec. Danes je literarizirano zgodovinopisje precej priljubljeno, a ima času primerno tudi drugačen, komercialni namen. Bolj berljivo zgodovinopisje se bolje prodaja.
